Piše: Aleksander Rant
Vsaka civilizacija v zgodovini je doživela svoj vzpon, svoje zlato obdobje in svoj zaton, ki se je običajno končal v krvi. Če pogledamo prve civilizacije, so svojo pot začele kot agrarne skupnosti. Ko je bilo hrane dovolj, so se lahko določeni ljudje specializirali, postali zidarji, kovači, na koncu pisatelji, pesniki. Cvetela je kultura, cvetela so mesta, napisani so bili prvi zakoni. Ko so civilizacije postale mehke, dekadentne, nadute, se je zgodil propad. Ko so mislile, da kljub vsem drugačnim kazalnikom zmorejo, kot je rekla nekdanja nemška kanclerka Merklova, se je neizogibno začel propad. Civilizacije pa so običajno padle zaradi dveh dejavnikov – morale in migracij.
Poglejmo Rim, nam najbolj znano in najbližjo super civilizacijo. Njihova civilizacija je zrasla iz nič. Iz plemenske skupnosti pastirjev, ki so se vojevali s sosednjimi plemeni. Njihova civilizacija je cenila pogum, preudarnost, poštenost. Navade prednikov, kot so jim rekli Rimljani. O njih na dolgo in široko piše Katon Starejši. Rimska civilizacija je zavojevala večji del Evrope, celotno severno Afriko, Bližnji Vzhod, Levant, današnjo Turčijo. Rimljani so bili praktična civilizacija, ne toliko visoka kot Grki. Še danes njihovi gradbeni podvigi krasijo krajino teh pokrajin. Od Velike Britanije do Maroka, od Nemčije do Egipta. In nato propad. Hiter, klavrn propad. Teorij, zakaj je propadlo Rimsko cesarstvo, je več, a dve izstopata. Ena je popolno zanemarjanje moralnih predpisov prednikov, druga nenadzorovane migracije celotnih ljudstev na ozemlje imperija. Ko se je rimska civilizacija moralno pokvarila, postala bogata, dekadentna, je proizvajala tudi takšno mladino. Generacije, ki o trpljenju, trdem delu in vojni niso vedele ničesar. Ki so živele v preobilju vsega in verjele, da bo trajalo večno. Migracije same po sebi niso prinesle uničenja imperija, še več, nekateri cesarji, ki so začasno preprečili propad, so prihajali iz provinc. A ko je začel Rim naseljevati na svojem področju celotne skupnosti, se je zalomilo. Velike skupine ljudi se niso integrirale, ostale so divje, barbarske, plemenske. Na koncu so od znotraj uničile moralno, finančno in vojaško izčrpano državo.
Živimo v času, ki je primerljiv s časom Dioklecijana. Imamo še generacijo ali dve, da popravimo škodo, ki so jo povzročili ljudje brez otrok in brez moralnega kompasa.
Evropa je danes pred enako preizkušnjo. Tudi kazalniki so enaki. Generacije rojene v miru in bogastvu so se pomehkužile. Začele so odkrivati nove in nove globine seksualne izprijenosti, da napolnijo praznino v njihovih dušah, ki se ji reče odsotnost smisla. Pozabile so boga, pozabile, da človeku največ smisla daje družina, partner, vera. Postale so brezbožne, a hkrati iščoč vse žive eksotične religije, da zapolnijo odsotnost boga. Hkrati trdijo, da boga ni, da je krščanstvo nepotrebno, potem pa se zdravijo s tibetanskimi pojočimi posodami. Na drugi stani odpiramo meje. Ne za tiste, ki jih hočemo, pač pa kar za vse. Uvažamo milijone in milijone ljudi, katerih prepričanja so nezdružljiva z našo civilizacijo, vero, zakoni. Z družbenim redom, ki smo ga vzpostavili. Posiljujejo, pobijajo, ropajo in niso kaznovani, medtem pa se lokalno prebivalstvo stiska z davki, da bi lahko nahranili nenasitne apetite elite.
Živimo v času, ki je primerljiv s časom Dioklecijana. Imamo še generacijo ali dve, da popravimo škodo, ki so jo povzročili ljudje brez otrok in brez moralnega kompasa. Še imamo čas, da našim otrokom damo smisel, da jih naučimo vstati, ko padejo, in jim povemo, da je svet le toliko lep, kolikor se trudimo zanj, koliko se žrtvujemo zanj. Predvsem pa, da jih zaščitimo pred norci, ki bi jih spolno pohabljali v imenu svojih perverznih spolnih poželenj in psiholoških težav. Še imamo čas, da zaščitimo meje. Da izženemo iz Evrope tiste, ki ne želijo živeti po naših pravilih. Tiste, ki želijo spreminjati naše zakone tako, da bomo spet rezali roke, iztikali oči in kamenjali. Strogo moramo izvrševati kontrolo naših meja, strogo usmerjati policijo v več nadzora na problematičnih žariščih in strogo procesirati tiste, ki rušijo red naše civilizacije. Postati moramo bolj zavedni, bolj hvaležni, da lahko živimo v svetu, ki so ga naši starši in stari starši le sanjali. Ta svet, to civilizacijo, moramo rešiti in zaščititi. Ker boljše ni. Bolj uspešne, bolj svobodne, bolj napredne civilizacije ni. Zberimo se, izberimo voditelje, ki bodo branili našo civilizacijo, in ne obupajmo. Tudi Vzhodni Rim je živel še tisoč let po tem, ko je Zahodni propadel. Tudi za nas in za našo Evropo je še upanje.
