Prav zdaj, ko je na Slovenskem znova razglašena epidemija corona 19 in se okuženost dramatično povečuje, se pritisk na vlado Janeza Janše silovito stopnjuje. Ne gre za ogroženo zdravje Slovencev, za življenja, za delujočo družbo, gre za oblast. Danes in tako vse od leta 1941. Kdo stoji tokrat za tem pogromom na legitimno in odlično delujočo vlado? Znova skrajno levičarski politiki, daleč največja večina javnih občil in zdaj še politkolesarji, vsi eksponenti globoke države. Nasilno si prizadevajo znova ustoličiti dokazano neuspešno samoodstopljeno vlado. Za globoko državo in sodelujoče lahko še naprej velja samo: le mi smo lahko na oblasti. To je model enopartijske države od leta 1945, za katerega niti legitimna vlada ne more biti ovira (kot po osamosvojitvi že dvakrat ni bila).
Razmah latentne državljanske vojne in z njo modela zamenjave vlog
Težava globoke države so le povsem neverodostojne stranke opozicije, ki so se nedavno v sporih že razšle in z njimi odsotnost voditelja, ki so ga mrzlično iskali. Slabše že ne bi moglo biti. Zato in zaradi pritiska njihovih volivcev se dela na silo, poskuša se – četudi navidezno – nekaj storiti. Zato se v tej nemoči tako množijo laži, hujskanja, obtožbe, sovraštvo, ki presega vsakršno razumno mejo. Hkrati se ti nedorasli strankarski politiki predstavljajo kot rešitelji slovenskega naroda. Le oni vedo, kaj storiti, predvsem z nasilno odstranitvijo vnaprej diskvalificirane diktatorske in avtoritarne vlade rešiti demokracijo na Slovenskem, ustavno ureditev in še vse mogoče drugo. O teh dveh plateh prevare več pozneje. Z drugimi besedami, latentna državljanska vojna, na katero smo že opozarjali, se kot poudarjena grožnja nadaljuje, zdaj v razmahu aktivne faze. V njej se srdito strelja z besedami, meče bombe z aferami in ustvarja izredne razmere.
Ta vsiljena vojna temelji na klasični komunistični zamenjavi vlog. Kar komunisti in zdaj postkomunisti obtožujejo svoje demokratične nasprotnike, delajo sami, to je njihova prava identiteta. Delajo se politične avtoritete in rešitelje, delajo se lepe in dobre, humaniste in seveda poklicane borce za demokracijo, za človekove pravice, so strpni, socialno čuteči, pošteni, so za nacionalni interes (kako, vemo). Toda kar naprej in neusmiljeno jih razkrivajo njihova dejanja in prav tako za njih legitimni revolucionarni predhodniki. Povedano s civilizacijsko primerjavo: ravnajo povsem nasprotno humanizmu desetih božjih zapovedi. Zato laž in sovraštvo, brez tega jih ni, zato takšna politična morala. Še naprej so največje zlo Slovenije.
Njihovi genocidni predhodniki, ki jih še danes častijo in se jim klanjajo, so razklali slovenski narod na nepoštene in poštene, na demokrate in nedemokrate, na civilizirane in necivilizirane, kar njihovi legitimni nasledniki po vsej sili želijo ohraniti. In kar je za njihovo moralno in politično identiteto ključno: genocidno in totalitarno identiteto predhodnikov, krivdo krvavih rok in zlo državljanske vojne so sprejeli nase in s tem še oni obremenili slovenski narod. So lahko demokrati, so legitimni?
Petkratna neverodostojnost kandidatov za tehnično vlado
Vendar na silo ne bo šlo. Kandidate za razglašeno nujnost tehnične vlade kot temeljno in neposredno označuje nesprejemljivost kar petih vidikov presoje:
Kot prvo, opozicijski vodje dokazujejo, da so nesposobni, nestrokovni, nekateri brez prakse, med njimi kdo še nikoli zaposlen. Dovolj pove že ocena Šarčevega ministra za zdravje Aleša Šabedra, da njegov premier ni sposoben niti za lokalnega politika. To daje pečat celotni prejšnji vladni druščini, posamezniki še posebej. Premier Šarec je že tako padel na izpitu iz epidemije. Zdravil bi gripo. Njegova izjava: »Še zdaleč nimamo epidemije. Ni bilo potrebe, da bi Svet za nacionalno varnost sklical prej.« Slovence je svaril pred paniko. Nabavo prepotrebnih zaščitnih sredstev je načrtoval do konca letošnjega leta. Koliko več Slovencev bi v tem času umrlo? Njegov odstop je dejanje nemoči, tudi v tedanji koaliciji, da ne govorimo o zanj prezahtevnem vodenju Sveta Evropske unije. Višek nesposobnega proti nedvomno sposobnemu je, da je nedavno kot nenadoma nova avtoriteta začel kritizirati Janševo »nesposobno« vlado v boju z epidemijo. Že poznana aroganca in seveda že takoj klasičen primer zamenjave vlog.
Kot drugo, med seboj je nekdanja vladna četverica sprta, se ne prenašajo. Za silo so jih spravili skupaj, a za kako dolgo? Ne preseneča, če spomnimo samo na incident po pričevanju Požareporta, da naj bi Šarec 12. marca, ko je Aleš Šabeder na tiskovni konferenci napovedal zaprtje slovenske meje z Italijo, v zaodrju konference začel daviti ministrovo sodelavko Polono Križnar ter vpiti, da je Šabedra treba ustreliti. Komaj verjetno. Med obema akterjema naj bi prišlo domala do fizičnega obračuna, zato so morali posredovati varnostniki. Šabeder je takrat zapustil ministrstvo, sledila je njegova prej navedena izjava. Če je Šarec podobno ravnal z drugimi koalicijskimi partnerji, ni čudno, da so se razšli. Vendar so imeli tudi ti »mirovniki« svoje interese, zato lahko sklepamo, da mu niso ostali dolžni. In ti naj bi zdaj vodili Slovenijo?
Kot tretje, nekdanji vladniki niso moralni. To je dolga praksa ne služiti slovenskemu narodu, za njegovo dobrobit, marveč globoki državi, ki jih nastavlja, in s tem sebi, vse z enim edinim ciljem: ohraniti oblast starih sil in s tem privilegije.
Še vedno anti Janša program
Zato, kot četrto, ne rabijo programa, ki ga tudi nimajo. Prejšnji pa je bil pozabljen in ga tudi niso resno jemali. Šarčeva starejša izjava to potrjuje: zakaj bi imel načrte, če jih ne uresničiš, te potem kritizirajo. Njihov edini in poglavitni program, ki je tudi program globoke države, je anti Janša program. Kaj to pomeni? Da tudi v postkomunizmu nadaljujejo prakso komunistične države, ki je Janeza Janšo določila za državnega sovražnika številka ena. Prvega sovražnika med vsemi domačimi in tujimi politiki. Ker komunizem rabi sovražnike in očitno tudi postkomunizem. Janez Janša je steber demokracije na Slovenskem, je njen branik, zato jih kot tak ogroža, bojijo se ga. S tem ogroža tudi zanje legitimne njihove prednike krvavih rok, legitimnost revolucije. Zato naj bo povsem jasno: kdor se bori proti Janezu Janši, se bori proti demokraciji, proti svobodi. Ni demokrat. Zato so Janeza Janšo trikrat zaprli, komunisti in postkomunisti. Vse te afere, več kot 150, Patria, zdaj že neokusno Trenta itd., ob nedotaknjenih pokradenih milijardah in deset in deset milijonskih odpustkih županu Jankoviću, dokazujejo, kdo je za sile zločinskega izvora resnično moteč politik in državnik in kdo ni.
Tudi tehnična vlada ideološka vlada
Anti Janša program prav tako pomeni, da za slovenski narod program sploh ni pomemben. Narod naj bo še vedno pasiven objekt, s katerim se manipulira.
Kot peto in ključno značilnost ugotavljamo ideološko deformacijo starih in novih sil kontinuitete. Drugače in znova povedano, niso demokrati. Ideološko to pomeni še vedno vpliv komunističnih idej in zdaj še kulturnega marksizma. Praktično se aplicira na posodobljeno komunistično državo. Pomeni popoln nadzor države, skupaj s hipertrofijo predpisov, tako denimo dobro poznan popoln ideološki odpor vsemu privatnemu v zdravstvu (da se lahko nadaljuje sto in sto milijonska korupcija), v šolstvu (da se nekaj zasebnih šol ne more normalno financirati), ne morejo brez visokih davkov itd. in so za deviacije izrojenega duha, denimo o spolu. Njihovo ideološko razmerje smo v prejšnjem odstavku predstavili tudi do demokrata Janeza Janše. Te nove demokrate izdaja tudi dejstvo, da niso niti po naključju podprli evropske resolucije o totalitarizmih. Tudi danes so svetlobna leta oddaljeni od resničnega socializma in demokratične levice, so celo častilci komunističnih zločinskih simbolov, že simbolične državne laži v Dražgošah, da o revolucionarni predstavi v Stožicah ne govorimo. To so dejstva, ki jih ne smemo pozabiti, ko se z zamenjavo vlog predstavljajo kot novi rešitelji, demokrati, socialisti, humanisti itd. Vsi sodijo k skrajni, nedemokratični levici. Kot v bistvu ena sama stranka, naslednica prejšnje ene in edino mogoče stranke.
Temu komunističnemu »podnu od podna« je poskušala dati nekaj legitimnosti skupina dobro znanih dušebrižnikov s pozivom za povezovanje strank opozicije z nazivom Koalicija ustavnega loka. Nenaključno so poimenovanje izbrali po zgledu italijanske povojne polstoletne politike, s katero so demokratične stranke iz parlamenta izločevale neofašistično stranko. To pozitivno ravnanje naj bi v Koaliciji ustavnega loka zlorabili za izločitev »neofašistične« SDS z Janezom Janšo. Torej spet diametralno nasprotno razglašenim humanistom in nenehnim kritikom delitev nasprotne strani: nedemokratične, postkomunistične stranke skrajne levice naj bi iz državnega zbora izločile demokratično SDS. Pobuda s KUL je seveda docela neverodostojna, ali drugače povedano, mnogo hrupa za nič. Najprej sedem glasov, potem vznemirjajte nedolžni zrak.
KUL naj bi seveda v temelju pomenil močan pritisk na koalicijski DESUS in SMC, vendar sta njuna voditelja Počivalšek in Gantar nedvoumno in odločno zavrnila možnost, da bi se stranki pridružili opoziciji. Zdravko Počivalšek je prepričan, da je delovanje v sedanji vladi za stranko daleč najboljše: »Sem minister v tretji vladi in moram priznati, da tako operativno, strokovno in efektivno nismo delali še v nobeni.« V DeSUS podobno menijo, da so v tej desno-sredinski koaliciji dosegli bistveno več kot v prejšnji levo-sredinski koaliciji, kar je zanje ključno. To je tudi najboljši odgovor vsem lažnim kritikom legitimne koalicije. Koalicijo ustavnega loka je prav tako spregledala poslanka SMC Monika Gregorčič, vodja odbora za zunanjo politiko, ki jo poimenuje »koalicija obupa«. Zanjo »opozicija ni zmožna ponuditi nikakršne vsebinske alternative.« Počivalšek je tudi povsem neposreden: »SMC ni naprodaj.« Vztrajni poskusi koruptivnega prevzema koalicijskih poslancev v deklarirano tako pošteno opozicijo očitno ne bodo dopuščeni.
Kritično se je odzval tudi premier Janez Janša: »Ustavni lok po definiciji zahteva predstavništvo najmanj 2/3 volilnega telesa. Poimenovanje skupinice levih in skrajno levih strank za ustavni lok je norčevanje tako iz slovenskega jezika kot iz ustavne ureditve RS.« In ob vladnem proračunu za naslednji dve leti, če bodo uresničili načrte, zelo optimistično sporoča, da »lahko prvič v zgodovini države računamo, da bo BDP Slovenije leta 2022 presegel 50 milijard evrov.«
Globoka država poskrbi za »odrešitelja«
Vendar s tem naporna zgodba z asociacijami na mehki državni udar še ni končana. Potrebovali so še mandatarja tehnične vlade, ki ga ni in ni bilo. Ob akciji iskanja je Požareport objavil dejstvo, da je Gregor Golobič iz globoke države tri mesece prepričeval Jožeta P. Damijana, da bi sprejel to nehvaležno vlogo. Tudi njega hrani sovraštvo do demokracije in Janeza Janše, zato je ena in druga stran nemara videla priložnost zase. In značilno k temu, celotna intervencija globoke države je bila povsem cenzurirana, da bi Slovenci dobili vtis, da je pobuda za rušenje legitimne vlade izvirna in iskrena strankarska. To nemoč opozicije je drastično predstavil kolumnist Rado Pezdir na Požareportu: »Štiri leve stranke so morale v torek /6. oktobra/ kot politi cucki po vseh izbranih medijih nagovoriti svoje volivce /…/ s predlogom kandidata za tehničnega mandatarja brez političnega kapitala, torej morale so predlagati nov obraz, ker njihovi obrazi ne štejejo nič.« In vse to znova z manjkajočimi najmanj sedmimi glasovi.
Za povrh gre za neverodostojnega kandidata za tehničnega mandatarja. Ta je nedavno v javni hiši trikrat povedal, da je namen legitimne vlade poskus »uničiti oziroma razgraditi ustavno ureditev /…/«, jo z različnimi poskusi razgraditi. To je dobro znana komunistična obtožba z dolgo brado nekdanje skupne totalitarne države, podobno formulirana kot »nasilno rušenje družbene ureditve FLRJ«. O tem mi je pripovedoval skladatelj in dirigent Zvonimir Ciglič. To ni bila kakšna papirnata zadeva. Ko je služil vojsko, so mu ponudili dirigiranje v sarajevski operi, a moral bi se včlaniti v zvezo komunistov (biti njihov). Hotel je imeti mir z ene in druge strani, zato je odklonil. Posledice so bile strahotne. Po navedeni obtožbi je prestajal devet mesecev samice in drugih zaporov po Jugoslaviji z elektrošoki. Po vsem trpljenju je doma zamenjal dan z nočjo, na nosu je dobil izrastke, zato se poslej ni več pokazal v javnosti. Tako je bilo z obtožbo rušenja države v trdem totalitarizmu, ki je očitno preživela.
Sedanji kandidat, ki tako brani ustavni red in pravno državo, je do zadnjega podpiral, branil in slavil dva obsojena tajkuna, Zidarja in Kordeža, nasledil ju je v milijonski igri Petričev Kolektor. Anatemiziral je evro, bil kot njihov levičar proti zasebnemu šolstvu in zdravstvu itd. S svojimi zgrešenimi finančnimi mahinacijami je enormno zadolžen, kar ni ravno dobro spričevalo zanj. Po Bloombergu ni bil primeren kandidat za guvernerja, zapisali so, da če bi bil izvoljen, bi k sreči »škodo delal le doma«. Kot privrženec švedskega modela covid 19, bi po oceni strokovnjakov povzročil v Sloveniji smrt najmanj 1200 ljudi. In kako naj bi tak človek pol leta vodil evropski svet?
Odstavljanje legitimne demokratične vlade, še predno se je oblikovala
Vendar te naporne zgodbe o odstavljanju legitimne vlade še ni konec. Točneje povedano, še preden se je sploh oblikovala, jo je že pričakal poziv, kot so jih imenovali, 75 akademikov, zaskrbljenih, ker ne bo nova Janševa vlada demokratična. Komaj verjetno! V sedmih točkah so našteli za SDS toliko nedemokratičnega, da je moč sklepati, naj ostaneta kar sedanja Kučanova posttotalitarna vlada in država, ki zanje ni bila in očitno ni sporna. Neverjetno, kar beremo, demokratična SDS, nesprejemljiva »s svojo avtoritarnostjo, izključevanjem /…,/ pomeni veliko nevarnost za demokratično kulturo /…/« In tako dalje in tako naprej. Malce so prezrli kar institucionalizirano partnerstvo za razvoj v prvi in tretji Janševi vladi ter dejstvo, da je prav nasprotna stran vedno izključevala in ohranjala delitve. Skratka, in kot že vemo, zelo primitivna in prozorna zamenjava vlog. In k temu inkriminirani vladni pritiski na sodstvo, menda zato je to nedolžnega Janeza Janšo trikrat zaprlo, zdaj pa ga znova »gnjavi« z nesporno Trento. Za sklep njim in njihovim privržencem: najprej pometajte pred svojim pragom, pometajte dolge dneve in dolga leta. Imeli boste veliko dela. Potem se oglasite, čeprav v tem primeru nimate ne kaj ne koga obtoževati. Tudi Janša jim ni ostal dolžan odgovora.
Kot da še ni dovolj in je že čez vsako mero, se je nedavno odzvalo 137 podpisnikov, samih naših (Sobotna priloga Dela, 17. oktobra 2020) z novim obsežnim spisom v devetih točkah s podobno miselnostjo in zgovornim naslovom Od avtoritarnosti k pravi demokraciji /…/ Spet oni lepi, dobri, najdemokrati in humanisti in ta grozni demokrat Janez Janša in njegova nemogoča demokratična stranka. Še ena zamenjava vlog za našo oblast. Svojih legitimnih predhodnikov s krvavimi rokami niso obsodili ne moralno, ne politično ne sodno. Njihova ljudska demokracija je bila očitno »prava demokracija«. Zdaj si lastijo moralno pravico, postaviti se v vlogo pravičniških in kritičnih demokratov. So legitimni?
Napovedani sterilni ustavni lok opozicije in fantazma o tehnični vladi je sprožil nove laži, obtožbe, sovraštvo, hujskanje, diskvalifikacije, manipulacije in obrekovanja, kar nima nobene zveze s slovensko družbeno in posebno politično stvarnostjo (kot je nima pismo 22 urednikov vladi 28. oktobra, ki »ne bodo klonili pod pritiski« – kdo na koga pritiska?). Nobena trditev ni utemeljena in dokazana. Svojih izmišljij racionalno tudi ne morejo pojasniti. Zato jih ne moremo jemati resno. V tem je njihova nemoč, za razliko od totalitarne komunistične države, ki je politične nasprotnike režima strahovala in preganjala, jih tem bolj zapirala in morila. Še po osamosvojitvi sta bili najmanj dve žrtvi, politika Ivan Kramberger in Janez Janša, prvi kot predsedniški kandidat za vedno odstranjen, drugi začasno v zapor. Z zastraševanjem nadaljujejo.
Komunisti s postkomunisti se še vedno borijo proti fašizmu, ki ga ni več
Pri teh diskvalifikacijah ne gre prezreti posebno značilnega nenehnega opletanja s fašizmom in fašistoidnostjo, ki ima močan mednarodni izvor, vključno z gibanjem antifa, in seveda trdne domače korenine. Tako poznamo ta fašizem od prve faze komunistične revolucije na Slovenskem do krvave druge z geslom Smrt fašizmu, svoboda narodu! Brati ga je treba po smislu: Smrt narodu, svoboda komunizmu (seveda narodu kot subjektu), ki bi bilo za slovenske demokrate še zelo aktualno geslo: Smrt komunizmu, svoboda narodu! Iz vsega tega je nekaj povsem jasno: za obkladanjem s fašizmom, fašisti, fašistoidnostjo lahko stoji zgolj in samo komunistična, lahko še postkomunistična pamet. Zamenjava vlog je s tem seveda na dlani. Resnična obtožba za nekoga bi bila vsekakor, da je komunist, ne fašist. Samo žrtev komunizma je bilo več kot žrtev fašizma in nacionalsocializma skupaj. Časi fašizma so že zdavnaj mimo, komunizma nikakor. Fašizem po zadnji vojni ne ogroža nikogar, komunizem in postkomunizem zločinsko obvladujeta cele države, njegov derivat kulturni marksizem začenja ogrožati celo Evropsko zvezo.
Tudi ideološko ekstremni Jože P. Damijan celo v ekonomiji ne more brez fašizma (»evro /je/ fašističen v svoji prisili«). Trdoživo obkladanje s fašizmom prav tako ni obšlo Državnega zbora, od tod tožba ministra Aleša Hojsa proti poslancu SD. Da ne govorimo o incidentu poslanca skrajne levice, ki s svojim vedenjem tako ne sodi v Državni zbor. Zmerjanje SD s kolaboracijo s fašistoidno vlado Janeza Janše je zdravorazumsko izzvalo poslanca te stranke Matjaža Hana, ki je zahteval opravičilo za obe žaljivi trditvi. Čeprav so skupaj v opoziciji, s takšnimi ljudmi ne želi sodelovati. Zdrava pamet in morala sta zmagali. Za zgled.
Fašizem je glasno odmeval tudi na politkolesarskem shodu s parolo Smrt janšizmu, svoboda vsem. Tudi tu ni mogoče skriti komunističnega ozadja: janšizem je negativen substitut za fašizem, ki je od časov revolucije nekaj usodno slabega, zločinskega za slovenski narod. Naroda pa kot internacionalisti ne omenjamo in tudi Slovencev ne, temu se je treba izogniti. Sicer trditev o ideološkem ozadju psovke s fašizmom podpirajo še krvavi komunistični simboli teh kolesarjev, vnaprej razmnoženi napisi Vlada pada in v istem slogu vpitje: Lopovi, lopovi. Pod vladami kontinuitete seveda ni bilo nobenih lopovov, tudi svoboda je bila. Očitno je bilo vse v redu. Tako ni dvoma, čigav eksponent so politkolesarji.
Med zadnjimi barbarskimi ekscesi istega izvora navajamo kar grožnjo nevladne organizacije pred ministrstvom za kulturo s smrtjo poimensko navedenih tam zaposlenih (na cesti simulacija pisarn z mizami, obrizganimi s krvjo, na njih izpisana imena ministra in sodelavcev; prav tako v petek, 23. 10. 2020). Izzvala je že tožbo prizadetega ministrstva.
Komunizma brez laži ni
Ko poslušamo posebno strankarske predstavnike, ko izrekajo svoje laži, fascinirajo s svojo tako gladko, prepričljivo izreko, kot da gre za najbolj samoumevne stvari, za trdo stvarnost. Imajo morda svetal zgled pri svojih komunističnih predhodnikih, morda pri večnem predsedniku in mafijskem botru, zdaj upokojenem predstavniku globoke države Milanu Kučanu? In tudi tu je izvor nedvoumen. Kot pravi Leszek Kołakowski: Laž je nesmrtna duša komunizma. Z neizogibnim dodatkom: in postkomunizma. Sem sodi še slovenski pregovor: Laže kot pes teče. Še bolj efekten bi bil pregovor: Laže kot komunist ali postkomunist.
Tako ni dvoma, da je celotna slovenska družba več kot sedemdeset let utemeljena na laži, (post)komunistični laži, in z njo na zamenjavi vlog. Ali obratno: ker je slovenska družba utemeljena na zamenjavi vlog, je utemeljena na laži. V današnjih časih epidemije je tako očitno, da RTV in POP TV nevarno bolezen še posebno zlorabljata za propagando proti demokratični vladi in njenemu požrtvovalnemu delu v izrednih razmerah. Podobno kot druga javna občila delujejo stremljivo samo za zamenjavo vlade z našimi, pa če še tako nesposobnimi in v škodo vseh Slovencev, tudi njih. Z javno hišo, ki se financira z našim prisilnim prispevkom je vse v redu, kljub stalnim pritožbam o enostranskem poročanju in s tem nenehno zamenjavo vlog, ker je vodilna ekspozitura globoke države. Brez vseh teh daleč večinskih javnih občil ne bi bilo ne afere Depala vas, ne Patria ne ponovne Trente in ne vseh teh več kot 150 afer proti Janezu Janši, da se ga politično umori, izloči iz posttotalitarne družbe. Ta občila, posebno obe televizijski hiši, kot vemo, obvladujejo javno mnenje, ga vsiljujejo in ustvarjajo. In to še glasno branijo kot svojo samoumevno moralno pravico, pravico demokratične družbe. S tem aktivno vzdržujejo in po poptrebi stopnjujejo latentno državljansko vojno.
Cvetober izjav iz nesojene opozicijske vlade, da o vlaku norosti ne govorimo
In končno še beseda o slavni nesojeni opozicijski vladi, cvetober stališč iz njenega okolja. Marjan Šarec je tako že pri pogajanjih o novi vladi leta 2018 zbral koalicijo in izločil iz nje zmagovalko volitev SDS in SNS. To seveda ni delitev, kje pa. Oglasil se je kot zanesljiv glasnik globoke države: »Odločno zavračamo politično kulturo, ki temelji na ustrahovanju, širjenju polresnic in lažnih novic.« Veliko je tako povedal o sebi in svojih. Nobeno teh trditev ni dokazal, utemeljil, jih očitno tudi ne bi mogel. Že kot član opozicije, potem ko se je kot premier prepozno odzval na epidemijo in potem, ko je neodgovorno vrgel puško v koruzo, je govoril o odgovornosti: »Če je /Janševa/ vlada na tej točki odpovedala, potem bodimo mi toliko odgovorni, kajti le če bomo zdravi, bomo lahko izvajali svoje naloge.« Nova prepotentna izjava nesposobnega nekdanjega premiera in še en klasičen primer zamenjave vlog, da boljši ne bi mogel biti.
Tanja Fajon se je ponovno eksemplarično tolažila o skupnem imenovalcu opozicijskih strank, »da želimo boljšo državo, kjer bo demokracija, kjer bomo spoštovali neodvisnost agencij, medije, temeljne človekove pravice, ustavo in zakonodajo.« V oči bode tudi ta model zamenjave vlog legitimne naslednice genocidne totalitarne in posttotaliatrne države z ljudsko demokracijo, kateri bi morala post festum nasloviti to svojo kritiko in podati tožbo za sodno procesiranje, če bi bila demokratka.
Luku Mescu se je »spet pokazalo, kako škodljiva, nesposobna in koruptivna je vladavina Janeza Janše.« »Podirajo pravno državo, podrejajo si nadzorne institucije, delajo red v policiji, radi bi ukrotili medije, utišali opozicijo in civilno družbo. Za kuliso virusa nam ugrabljajo državo.« Mi »bi radi živeli v demokratični in socialni državi.« Res? Zakaj ste potem hodili občudovat in častit Venezuelo, kjer je vaš socializem uničil z nafto bogato državo in povsem obubožal prebivalstvo. Ste verodostojni? Bog nas obvaruj pred vašim socializmom. Janševa vlada deluje za demokracijo, uvaja normalnost v posttotalitarno Slovenijo. Tu je vsaka beseda odveč. Razen seveda nezmotljiva in prozorna zamenjava vlog za oblast. Že pregovorna: Lažete kot komunisti ali postkomunisti.
V istem slogu nadaljuje nekdanja premierka Alenka Bratušek: »Zdravstvo je na kolenih, kulturo želijo spraviti v grob, šolstvo je v popolnem kaosu, ker od danes do jutri ne vedo, kaj se dogaja.« Najprej bi se morala samokritično vprašati, koliko je kot predsednica vlade sama k temu kaosu pripomogla, koliko ideologija, ki ji služi, in koliko nesposobni vladniki, ki so domala sedemdeset let vsiljevali svojo ideološko pamet, denimo ideološko državno zdravstvo s stomilijonsko korupcijo (zato ga tako branijo), monopol državnega šolstva itd. Ker se predsednica zaveda neuresničljivosti projekta, želi »dati SMC-ju in DeSUS-su možnost, da skočita s tega vlaka norosti, ki državo pelje v pogubo.« In druge neumnosti nekdanje premierke, ki je denimo z našim denarjem sanirala dve privatni tajkunski banki.
Ob vlaku norosti, ki pelje v pogubo, dodajmo še pozitivno asociacijo. Včasih kot da zmanjkuje označb za vso to množico apodiktičnih trditev, ki kot da prihajajo z drugega sveta. Opozicija nam je lahko celo v pomoč pri označevanju vsega tega na glavo postavljenega sveta, ki z resnico nima nobene zveze. Zato upamo in verjamemo, da ostaja ta vlak norosti, ki pelje v pogubo, še ena njihova fantazma. In še ena jalova zamenjava vlog za nezasluženo oblast. In z njo jalova latentna državljanska vojna. Saj spametovali se tako ne bodo.
Čisto na koncu ne pozabimo, svoj piskrček k obravnavani tematiki je pristavila tudi Ljudmila Novak, tudi ona zaskrbljena za demokracijo na Slovenskem (»okrepiti boj zoper erozijo demokracije« itd.) Prav ganljivo.
