Piše: Davorin Kopše
Fašisti, nacisti in komunisti so vsi isti. Krilatica, ki sem jo prvič slišal že v osemdesetih letih, morda še prej. Gre za totalitarne fanatične režime, ki so vsak na svoj način poveličevali svoje pripadnike in ne koristi družbe ali ljudstva, kar sami radi poudarjajo. Ob vsej zgodbi danes v Sloveniji težko najdeš vse tri totalitarizme. Avtohtonega fašizma v Sloveniji, ki za to niti nima pogojev, nikoli ni bilo, čeprav si ga nekateri goreče želijo. Vemo zakaj. Zato, ker komunisti in njihovi nasledniki potrebujejo sovražnika, ne zaveznikov, ker so sami sebi dovolj. Ponosni nasledniki komunistov, za kar so se sami razglasili, skačejo iz vseh mogočih zased.
To potrjuje tezo, da komunizem s Sloveniji še vedno živi, druga dva totalitarizma pa komunisti potrebujejo in si ju izmišljajo, saj sta njihov kisik. Če fašizma kot takega ni, pa definitivno obstajajo fašistične metode. Teh se danes bolj kot kadarkoli poslužujejo fanatiki, ki poveličujejo komunizem in socialistični sistem. S tem v praksi potrjujejo trditev, katero pripisujejo Winstonu Churchillu, ki je v svojem času izjavil, da bodo fašisti prihodnosti sami sebe imenovali antifašisti. Točno to počnejo danes prenekateri pripadniki zdaj že zgodovinske polomije KUL.
Kurjenje poslanskih stolov
Simbolno kurjenje poslanskih stolov, ki se je zgodilo med nedavnimi protesti proti vladi in koaliciji, je pokazalo nov nivo primitivizma, ki ga prinašajo “uličarji”. Pred časom so pred Ministrstvo za kulturo postavili mize in stole, na njih so napisali imena vodilnih tega ministrstva, poleg njih pa so polili rdečo barvo. Ta rdeča barva je simbolizirala kri, na podlagi česar sklepamo, da bi revolucionarni protestniki z nosilci napisanih imen krvavo obračunali. Simbolno kurjenje poslanskih stolov sredi Trga republike ne pomeni nič drugega kot napad na demokracijo z netenjem nove revolucije. Predstava, ki sta jo znova uprizorila znana lutkarja in ulična gledališčnika (beri klovna) Brane Solce in Sanja Fidler govori o revolucionarni odstranitvi demokratično izvoljenih poslancev iz Državnega zbora Republike Slovenije. Obe dejanji spominjata tudi na viseče lutke z dravskega mostu v Mariboru v času slovenskih zametkov obnovitve revolucije na slovenskem.
Dragan Petrovec
Temu najbolj znanemu penologu v Sloveniji z razlogom namenjam poseben podnaslov. Ta čas mi je nekdo poslal knjigo Miloša Česlava Ujet/zasužnjen um in nekaj gradiva o tej knjigi. Naj si iz nje izposodim le misel o zlorabi naziva intelektualec. Avtor omenja naša pričakovanja od ljudi različnih profilov in poklicev od katerih na njihovih področjih pričakujemo več kot od drugih. Med drugim piše nekako tako: “Če verjamemo v demokracijo in sprejmemo, da imamo vsi enake pravice in dolžnosti, potem moramo ugotoviti, da je obveza slehernega nasprotovanje laži. Ne glede na to kdo nam laže, mu ne moremo in ne smemo tega kar tako oprostiti. Čeprav ne moremo pričakovati od intelektualcev večje moralnosti in globlje zavesti, jim laži ne moremo dopuščati. Intelektualec je namreč nekdo, ki ima iskanje resnice za svoje poslanstvo. Če je vojaški častnik strahopeten, ga veliko bolj obsojamo kot nekoga, ki izhaja iz čisto drugega okolja. Zdravniku, ki ne pomaga ponesrečenemu, zamerimo bolj kot drugim mimoidočim. Kako naj intelektualcu oprostimo ravnodušnost do resnice?” Ni greh le to, da naredimo nekaj slabega, ampak je greh tudi opustiti dobro delo. Gre za neomajno obrambo resnice, čeprav pravijo, da absolutne resnice ni.
Ste v navedbi tako kot jaz prepoznali Petrovca? Pomislimo, da je Petrovec doktor znanosti in univerzitetni profesor. Poleg tega je baje mednarodno prepoznaven penolog. Zaradi vsega tega se izdaja za intelektualca, za intelektualca pa ga priznavajo tudi mnogi drugi. No, ta intelektualec se je na uličnem protestu zoper ukrepe proti epidemiji in vladi, ki je v teh razmerah ohranila Slovenijo na mnogih področjih nad povprečjem EU, povzpel na stopnice Frančiškanske cerkve v Ljubljani, od koder je zlil ves svoj lažni intelekt na množico na Prešernovem trgu. Človek s komunistično dušo je izjavil, da je postopek zoper dijake, ki so kršili protikorona predpise, enak nacističnemu pokolu otrok. Je lahko kdo po duši še bolj zakrknjen v odnosu do resnice in pravičnosti kot ta penolog? Ta isti Petrovec je vstrajnike pred sodiščem v Ljubljani, ki so zahtevali pravično sojenje, imenoval drhal.
Petrovec se je na ta način pokazal kot mučenik lastne pameti. Penolog, profesor in t.i. intelektualec je primerjal obravnavo prekrškov z izvajanjem pokolov. Penolog! Naj mimogrede omenim, da se penolog ukvarja z vedo o izvrševanju kazenskih sankcij. No, odslej bom še bolj previden pri osebni opredelitvi koga bom imel za intelektualca, čeprav sem že do zdaj trdil, da znanstveni in akademski naziv tega ne določata dokončno. Intelektualec mora imeti širino in razumeti družbene pojave, predvsem pa človeka in njegove občutke ob različnih dogajanjih. Po merilih zdrave pameti ni avtomatično intelektualec niti Nobelov nagrajenec, če nima splošnega razuma. Le kakšno kazen bi si kot penolog naložil Dragan Petrovec, ki s svojim delovanjem buri um mnogim nepoučenim ali zavedenim, ki se morda ne zavedajo globine izprijenosti in dometa laži domnevnega intelektualca.
Oblast ljudstva in ulica
Že ves čas spremljanja uličnega dogajanja, ki ga povzročajo neprilagojenci, poslušamo termin oblast ljudstva. Zblojeni liderji hord, ki uprizarjajo krvave scene in kurjenje poslanskih stolov ves čas ponavljajo, da so ljudstvo in jim zato pripada oblast. Ob tem trdijo, da to piše v ustavi. V nekem nastopu sem celo zasledil eksplicitno izjavo, da je treba njih tam z ulice poslušati kaj rečejo in mora tako biti, ker so oni tako rekli, saj so ljudstvo. To so sicer ljudje z družbenega in socialnega ter nedvomno tudi intelektualnega dna, ki si pripisujejo moč in oblast, ker jim je pač dovoljeno izražanje mnenj. So enakopravni člani demokratične družbe, so pa tudi bolj neumni od večine prebivalstva, ki pa za razliko od njih je ljudstvo, to pa izvaja oblast preko demokratičnih volitev svojih predstavnikov.
Zblojeni kulturnik Boris A. Novak je še eden tistih intelektualcev, ki misli, da sme širiti svoje neumne poglede na druge. Vedno, ko ga poslušam, imam občutek, da se ga je fejst napil, da pravzaprav pije že celo življenje in je v fazi delirija. S svojim smešnim enoličnim nagovorom dopoveduje množici, da je oblast zato, da se jo ruši, ker je sama po sebi nekaj slabega. Ljudstvo, ki ga ni tam, bi rad prepričal, da so se narobe odločili, ko so na voliščih izrazili svojo voljo. Glede na izkušnje, ki jih imamo s protesti proti aktualni vladi, bi lahko rekli, da so sicer pretežno mirni. Ni veliko fizičnega nasilja in uničevanja lastnine, čeprav smo tudi to doživeli. Največkrat so bili tarča policisti, ki so opravljali svojo dolžnost in novinarji ter snemalci, ki ne pripadajo »vladajočim« medijem. Izvedbe prepovedanih protestov, kjer je policija ves čas delovala zadržano, so spodbudile tudi fizično nasilno izvedbo 5. novembra 2020, vendar je v tistem primeru policija odigrala vrhunsko vlogo, ko jih je taktično razgnala.
Nasilje ni le fizično
Nasilje pa definitivno ni le pretepanje in razbijanje, ampak je nasilje nad večino prebivalstva tudi to, če se peščica vztrajno zbira z namenom prevzema oblasti mimo volitev. Protestniki, ki nimajo ustvarjalnega naboja s svojim delovanjem ne nasprotujejo le izvajalcem oblasti, ampak tudi vsem volivcem vladajočih strank, ti pa so veliko bliže definiciji ljudstvo. Kaj drugega kot nasilje je, če se množica periodično zbira v strnjene skupine v času epidemije in s tem pospešuje širjenje okužb. Ta peščica se po protestih pomeša med ostalo prebivalstvo na delovnih mestih, trgovinah in v preostanku aktivnosti, ki potekajo v času epidemije. Prenos virusa na protestih prikrijejo tako, da nihče ne prizna okužbe na protestu. Ti ljudje širijo virus naknadno po zbiranjih, če se okužijo pa izjavijo, da so se okužili kjerkoli, le na protestu ne. Konstantno početje nečesa, s čimer se večina ne strinja, večina čuti kot nasilje, saj se mora hočeš nočeš ves čas soočati z norimi marginalci. Kot vsako nasilje, ima zagotovo tudi tovrstno meje.
Za konec: Če v sebi ne čutiš humanizma, se raje ukvarjaj izključno s tehniko, gradbeništvom ali čim drugim. Humanizem poudarja pomen človekovega življenja in temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva in skrbi za (so)človeka. To mora človek čutiti v sebi, kdor ne, kljub vsem svojim kvalifikacijam ni in ne more biti v polnem obsegu intelektualec.
Davorin Kopše je veteran vojne za Slovenijo, kandidat za evropskega poslanca ter aktiven državljan.
