Piše: Marko Špendov
O »novem svetovnem redu« ste verjetno že veliko prebrali. Gre dejansko za nekakšno negativno preslikavo vladavine Kristusa Kralja: svetu naj bi dokončno zavladal »vladar tega sveta«, torej hudobec. In to zelo konkretno: z uvajanjem zakonskih in drugih ureditev, ki bi počasi brisale krščanstvo iz javnosti, prevrednotile vse vrednote, uvedle relativizem in v duhu »woke« (hm, volk?) ideologije postavile nove standarde politične korektnosti, tako rekoč novega totalitarizma. Gre torej za proces, ki se že nekaj časa dogaja zlasti v Evropi.
Nedavni dokument Evropske komisije, ki jo, mimogrede, vodi vidna članica krščansko usmerjene (!?) Evropske ljudske stranke Ursula von den Leyen, o tako imenovani vključujoči komunikaciji, ki predvideva zatajitev Božiča (ki ga odslej pišem le še z veliko začetnico), ker bi se s tem morda lahko zamerili drugače verujočim, je prebudil neprijetne spomine na dogajanje pred skoraj dvema desetletjema, ko je plaz politične korektnosti iz preambule Evropske ustavne pogodbe odplaknil krščanske korenine. Ker se moramo pač zavedati, da živimo v multikulturni Evropi, v mešanici raznih verstev, in da lahko marsikoga tudi užalimo, če samo omenimo, da smo kristjani. Ja, natanko tako – po verziji novega svetovnega reda bi se morali tega sramovati in tiho privoliti v »krasni novi svet«, kjer se bodo celo po cerkvah sprehajali pravkar poročeni gejevski pari. A propos: to se že nekaj časa dogaja celo med Slovenci na avstrijskem Koroškem. In ko je Rocco Buttiglione prav v tistem času, ko se je dogajalo brisanje krščanskih korenin Evrope, dobil brco pri kandidaturi za evropskega komisarja zaradi domnevno prehude konservativnosti, je hitro postalo jasno, da teze, ki jih je že v 18. stoletju o mehkem totalitarizmu oz. cinični distanci znotraj demokratičnih sistemov zapisal francoski mislec Alexis de Tocqueville, morda niti niso tako iz trte izvite. Ko jih je sredi devetdesetih v »Egiptovskih loncih mesa« ponovil še Drago Jančar, je temu verjel le malokdo. Sedaj postaja vse skupaj bolj jasno.
Problem pa nastane, ker je bil novi sporni dokument Evropske komisije odkrit bolj kot ne »slučajno« in če ne bi nanj tako silovito reagiral vatikanski državni tajnik kardinal Parolin, bi dokument morda postal že del evropskega pravnega reda. Mnogi aktivni kristjani ga niso opazili. Zakaj ne? Ker so ta trenutek preveč zaposleni s cepljenjem proti covid19 in se okoli tega vprašanja ves čas vrtijo kot mačka okoli vrele kaše. Kar pomeni, da odvržena kost dobro opravlja svojo funkcijo. Povedano v jeziku nekoliko bolj ozaveščenega kristjana: vrag nam je nastavil dvojnika, s katerim se ves čas ukvarjamo, ne da bi opazili, da je v anticepilskem taboru dejansko ogromno strašljive navlake new-age influenserjev, ki so nenadoma za mnoge kristjane postali nič manj kot preroške avtoritete. Da prikritih prostozidarjev, zakrinkanih v oblačila gorečih vernikov, sploh ne omenjam.
Da se je zaradi lažnih preroštev močno okrepil razdor znotraj občestev, ni nobena skrivnost, ta alarm se neusmiljeno oglaša že skoraj leto dni, a očitno ga nihče ne sliši. Prav patetično je opazovati ploskanje navdušenih vernikov nekakšnim samooklicanim prerokom, ki z rožni venci okoli vratu preko videoposnetka grozijo z orožjem tako škofom kot vladi v maniri nekakšnih talibanskih mul, medtem ko se zavedeni gorečneži pred njimi mečejo na trepalnice. In ploskajo tudi tistim, ki rohnijo z grožnjami, da bo vsak, ki se cepi proti covid19, klanja novi religiji in da se je s tem že obsodil na pekel. Da nekdo razglaša cepivo razglasi za nekakšen zakrament in to podtakne nasprotnikom, je res precej čudna teologija. Krščanska zagotovo ni.
Je pa res, da je to dogajanje v veliki meri pogojeno s tem, da je med kristjani na splošno precej nekakšne prekucniške in uporniške sentimentalnosti. Ker smo na nek način primorani biti disidenti, je najlažje udariti preko linije najmanjšega odpora, torej tam, kjer z volkovi tulijo že Troha, Stevanović, Bidarjeva, z njimi pa tudi cela armada fantomskih spletnih portalov, ki se razglašajo za neodvisne, dejansko pa se niti ne ve, kdo stoji za njimi in kdo jih financira. Razen morda pri »Zdravi družbi«, kjer lahko opazimo cel kup nevladnih organizacij, ki razširjajo novodobni apostolat koktejl duhovnosti z vzhoda. Torej duhovnosti, ki Boga niti ne priznava in v vsem vidi nekakšno »energijo«. S tovrstnimi nenačelnimi koalicijami nam pred očmi nastaja nova paralelna Cerkev, ki ne priznava niti avtoritete zaslužnega papeža Benedikta.
Glavna težava tu ni cepljenje. To je samo Arhimedova točka, preko katere nam peščica vplivnežev odvrača pozornost od bolj bistvenih stvari. In nam za hrbtom ustvarja nove, povsem izrojene oblike družbene ureditve. Ker se zavedajo, da bodo svoj projekt lažje uveljavili v pogojih, ko bo nasprotnik neenoten in razklan. In se sedaj debatam o čipiranju, teorijah zarote in novodobnih Judah Iškarjotih, ki so se dali cepiti, lahko samo glasno krohotajo in si zadovoljno manejo roke. Ker verjetno niti sami niso računali, da bo armada gorečih kristjanov tako zlahka zagrabila za vabo.
Vendar ima zadeva tudi veliko temnejšo plat. Gre namreč za projekt priprave volilnega telesa na volitve prihodnje leto. Ni skrivnost, da je z anticepilsko mentaliteto okužen že pretežen del potencialnega desnega in sredinskega volilnega telesa. To so tisti, ki so v preteklosti že glasovali za katero od sedanjih koalicijskih strank, sedaj pa so soočeni z diverzijo, ki jim narekuje, da jih je lastna vlada pretentala in nad njimi izvaja peklenski načrt globalistov in da je premier Janez Janša le eden od tistih, ki na lokalni ravni izvaja načrte tistih vplivnežev, ki so nam denimo v državo pripeljali migrante. Stvar sploh ni tako nedolžna, saj se bo ta pritisk v naslednjih petih mesecih še povečeval – v končni fazi pa to lahko pomeni, da bo od potencialno 800 tisoč volivcev, ki bi lahko glasovali za desno oz. desno-sredinsko vlado, na volitve prišlo morda 300.000 volivcev ali še manj. Na drugi strani pa bo tranzicijska nomenklatura, ki že razmišlja, da bi razvpitega energetskega menedžerja Roberta Goloba poslala v političen boj, mobilizirala vse sile in privabila npr. 600 tisoč svojih volivcev. Si predstavljate, kaj bi to pomenilo, če bi se zgodilo takšno razmerje na volitvah? KUL bi ipso facto imela dvotretinjsko, torej ustavno večino, medtem ko bi bila Resni.ca kvečjemu njen majhen parlamentarni privesek. Četudi sedaj ankete kažejo dokaj optimistično stanje, ni nujno, da se bo na takšen način nadaljevalo do konca aprila, saj je prepariranje in »mehčanje« potencialnih volivcev pomladne opcije vse bolj očitno. Cilj vsega je, da se jih preusmeri ali k obrobnim anticepilskim strankam ali da ostanejo doma. Ker jih je, tako sami mislijo, vlada, ki so ji zaupali, »grdo nategnila«.
In ko bodo volitve mimo, bo tudi cepljenje izginilo z dnevnega reda. Tudi na facebooku.
Marko Špendov je samostojni publicist.
