Obtožujem, ker smo postali država, v kateri živimo prvorazredni in drugorazredni državljani. Obtožujem, ker smo postali država z najbolj obsežnim sodnim aparatom in najbolj razvejanim pravosodnim sistemom, ki je popolnoma učinkovit. Obenem je pravosodje najbolj prežeto z ideološko miselnostjo in kadri iz prejšnjega ideološko enostransko s komunizmom obarvanega režima.
Pravo je v službi »pravih,« pravosodje v službi »pravovernih« in prvorazrednih. Prvorazredni se kljub očitnosti očitanega brez obtožb prosto sprehajajoči. Drugorazredni so samo zaradi tega, ker niso pravih barv ali bog ne daj napačnih nazorov, brez pravih dokazov ali pa na povsem napačnih postulatih, zaprti ali zaznamovani z dolgotrajnim psihičnim izčrpavanjem za nekaj, česar niso krivi. Ali pa za par sto evrov ostanejo brez vsega, oropani človeškega dostojanstva.
Obtožujem za napačno in krivično socialno politiko. Medtem, ko se nekaterim odpisujejo dolgovi v višini 29 milijonov evrov, drugi zbiramo zamaške in donacije za obolele otroke. Tudi, ko se zbere dovolj denarja, v kolikor to ne počne ta pravi, se najde cokla v za lase privlečenem odstavku nekega predpisa, da učinek akcije zbledi ali se ga celo izniči. Medtem, ko imajo nekateri upokojenci različne privilegirane dodatke, s katerimi lagodno živijo, druge skrbi ali bodo z zneskom pokojnine po 40 letih delovne dobe sploh lahko preživeli mesec. Odvzamejo jim tisto, kar jim je edino še ostalo, človeško dostojanstvo. Sedanja vlada je pripravljena nameniti 74,5 milijona evrov za različne analize in študije o dolgotrajni oskrbi, v izgradnjo domov za ostarele pa ne bi investirala niti evra. Ravno tisti ki so vso življenje delali, da bi imeli dostojno življenje na stara leta in streho nad glavo, so odvisni od svojcev, ki si še niso do konca utrdili svoj status. Tudi tukaj so eni povišani v kasto privilegiranih rdečih baronov, drugi pa v ponižujoče stanje v družbi, kljub očitnemu vseživljenjskemu delu in prizadevanju.
Obtožujem Vlado Marjana Šarca, ki pleteniči kako zelo smo varni, ilegalni migranti pa se po državi prosto sprehajajo in povzročajo težave. Tudi njegovega ministra, ki namesto da bi s svojim aparatom, ki ga ima na razpolago za vzdrževanje stanja na meji in ostalo problematiko, povezano z varnostjo meje in posledično temu lastnih državljanov, se skriva z ne pojavljanjem ali pa se pojavi s floskulami, kako je stanje na področju varnosti pod kontrolo ter da lahko mirno spimo. Naslednji dan pa, glede na statistiko, je ujetih na vseh mejnih prehodih in izven njih 100, 200 ali več tujcev/ilegalnih migrantov, seveda brez dokumentov in iz oddaljenih nevojnih držav in dežel. Policiste pa spremenijo v taksiste do prvega namestitvenega doma, kjer pa oskrba za takšnega gosta stane »prijaznih« 1963 EUR. Imajo celo pravico pritoževati se glede na ponujeno, kar pa lastni državljani lahko sanjamo.
Obtožujem vlado in Ministrstvo (ministra ne morem, ker se jih prepogosto menjuje in so prej diletanti kot ministri) za zdravje, da pred našimi očmi razpada zdravstvo, da je vse več prisoten kader, ki ni primeren za nas in za že dosežen nivo zdravstva. Mladi izšolani pa odhajajo v tujino zaradi brezperspektivnosti življenje pri nas. Ko pa se preiskujejo nepravilnosti v zdravstvu, se zgodijo pravi pogromi nad tistimi, ki so se drznili dotakniti nedotakljivih, njihovih in njihovega feuda, napajališča za njihove apetite in lobije, ki jih morajo »hraniti« in nahraniti do sitega. Bolj neukega in bosega ministra postavijo, lažje se ga »šofira«
Obtožujem vse tiste, ki delajo na tem, da je Slovenija samo Ljubljana. Ne, Ljubljana ni edini vrt, njiva, travnik, ki ga je treba negovati. Slovenija je bistveno več kot le Ljubljana in vsepovsod, kjer je slovenska zemlja, se morajo ljudje državljani počutiti kot njeni, materi Sloveniji pripadajoči. Slovenija ne sme in ne more biti država, kjer domoljubje ne bo vrednota in kjer bo krivičnost imela domovinsko pravico.
Vsi in vsepovsod po Sloveniji smo enako vredni državljani in državljanke. Domoljubje je naše neodtujljivo čutenje in ponos, ki ga kažemo in zmoremo, je samo naš, tako kot je Slovenija, mati vseh nas. Da bi nas bilo čim več takšnih, ki imamo poosebljen ta občutek in da nas bo še več, ki se ne bo(mo)ste sramovali svojega čutenja, je potrebno stopiti skupaj, se oglasiti in povedati, kaj nas muči in tare, namesto da nas žre.
Zato tudi pozivam da se sliši naš glas, že jutri v Ljubljani na Prešercu.
Rešimo Slovenijo!
