Piše: ddr. Štefan Šumah
Pred kratkim sem v eni izmed kolumn podal nekaj idej, kako se boriti proti korupciji. Tokrat ne govorim o iluziji, da jo je mogoče popolnoma izkoreniniti – to ni realno. Ponujam pa političnim strankam in odločevalcem nekaj povsem konkretnih predlogov, kako jo je mogoče vsaj omejiti.
Ena takih, po mojem mnenju zelo učinkovitih idej je prepoved oglaševanja, sponzoriranja in doniranja s strani monopolistov ali duopolistov, zlasti kadar gre za podjetja v državni ali pretežni državni lasti (neposredno ali posredno nad 51 odstotkov) oziroma za podjetja v lasti občin ali drugih lokalnih skupnosti – torej za javna podjetja. Ali je res potrebno, da javno podjetje z monopolom nad pitno vodo ali odvozom smeti oglašuje v medijih? Ali pa Dars, ki mu moraš – hočeš ali nočeš – plačati cestnino, če se želiš voziti po avtocestah. Podobno velja za elektropodjetja, ki so si Slovenijo že razdelila, so ponekod kapitalsko povezana, konkurenca na trgu pa je v veliki meri le navidezna. Ali ta podjetja res potrebujejo reklamo? Odgovor je jasen: ne.
Takšno oglaševanje ni ne racionalno ne smiselno. Občasna obvestila uporabnikom so seveda potrebna, vendar govorimo o obvestilih – ne o komercialnih oglasih, ki na njihovo poslovanje nimajo prav nobenega vpliva. Še posebej ne v t. i. mainstream medijih, ki so to pogosto le še po imenu. Koliko ljudi danes sploh še bere Delo, Večer ali Dnevnik? Koliko jih redno spremlja RTV Slovenija, razen ob prenosih večjih športnih dogodkov?
Podobna zgodba je pri sponzorstvih in donacijah. Dve javni podjetji pod okriljem Zorana Jankovića sta morali kljub likvidnostnim težavam nakazovati velike vsote denarja nogometnemu klubu Olimpija – zgolj zato, ker v njem igra njegov vnuk. Tudi župani si lahko prek donacij in sponzoriranj različnih dejavnosti, ki jih financirajo njim podrejena javna podjetja, učinkovito »kupujejo« volitve. Račun za to pa vedno poravnajo volivci – bodisi skozi višje cene storitev bodisi skozi slabšo kakovost javnih storitev. Povsem smiselno bi bilo, da bi Dars ali elektropodjetja ta sredstva namenila za nižje cene ali boljše storitve, ne pa za politične ali osebne promocije.
Drugi predlog se nanaša na javno upravo. Smiselna se zdi ideja kroženja javnih uradnikov, ki jo je v svojem programu predstavila SDS, saj se s tem zmanjšuje možnost vzpostavljanja trajnih vplivnih mrež in koruptivnih navez. Toda moj predlog gre še korak dlje – k osebni odgovornosti.
Menim, da bi morali vsi javni uslužbenci ter zaposleni v javnih ali državnih podjetjih podpisati zavezujočo izjavo z jasno opredeljeno odškodninsko in kazensko odgovornostjo. Z njo bi se zavezali, da ne bodo sodelovali pri koruptivnih dejanjih in da bodo prijavili vsak utemeljen sum korupcije. Tak podpis ni zgolj formalnost – je osebna, pravna in moralna zaveza, ki v primeru neupoštevanja vodi do takojšnje izgube delovnega mesta (seveda ob kazenski in odškodninski odgovornosti).
Zaključek je preprost: proti korupciji se ni mogoče boriti zgolj z lepimi besedami, strategijami in komisijami. Potrebni so konkretni ukrepi, jasna pravila in osebna odgovornost. Dokler bodo javna sredstva služila političnim interesom, dokler bodo oglaševanje, sponzoriranje ter doniranje s strani monopolistov ali duopolistov normalizirani in dokler odgovornost ne bo imela imena in priimka, bo korupcija ostala sistemska težava. Če pa želimo spremembe, jih bomo morali začeti uvajati tam, kjer najbolj boli – pri denarju in pri odgovornosti posameznika.
