Piše: dr. Janez Juhant
Ob letošnjem splošnem periodičnem pregledu uresničevanja človekovih pravic (ČP) je bila 27. 1. na vrsti Slovenija. V palači OZN smo se naposlušali veleposlanikov s pravico do enominutnih priporočil. Nekako sem se počutil kot hlapec Jernej, ki išče svojo pravico. Že pred dogodkom smo neuspešno iskali predstavnike tako imenovane trojke, Dominikanske republike, Južne Afrike in Tajske, zadolženih za zbiranje in pripravo stališč od pritožnikov do uresničevanja ČP. Tako smo tudi ob »stranskem dogodku«, ki je akreditiran za sporočila nevladnikov, govorili le predstavnikom drugih organizacij in predstavnici našega veleposlaništva.
Na predstavitvi so priporočali Sloveniji uresničevanje ČP za ženske, Rome, novinarje, istospolne; pa tudi za izginule osebe, postavljena je bila zahteva za preganjanje zločincev, za zaščito novinarjev, izražena pravica do svobode govora. Vse to zadeva tudi probleme pokopa in rehabilitacije v revoluciji izginulih oseb pri nas. Člani slovenske delegacije − okoli 30 oseb − so odgovarjali, da z medijsko in drugo zakonodajo, ukrepi in s svojim delovanjem uspešno uresničujejo ČP in odpravljajo odklone. Človek kar razume, zakaj se Trump odloča ukiniti denar za OZN, če OZN v razpravah o ČP, miru in vsem drugem izgublja toliko (praznih) besed, časa in denarja za dolgotrajne razprave, za katere se zdi, da nimajo učinkov, saj smo priporočila za pokop in rehabilitacijo dali že pred petimi leti. A vendar je bolj prav, da se povsod pogovarjamo, kot pa pobijamo v vojnah in prevratih. Ob razpravi je bilo paradoksno, da npr. predstavnica Irana Slovenijo kara zaradi neuresničevanja ČP za ženske ali Kitajsko za nespoštovanje svobode govora ali podobna primerljiva priporočila drugih. Po predstavitvi so nam člani delegacije zagotavljali, da so za dostojen pokop. Drugi dan zvečer smo na poti domov na letališču v Zürichu spet srečali večino, pa tudi dr. Ferenca, ki se je vračal iz parlamenta EZ, kjer sta si z Romano Tomc prizadevala za podporo pri uresničevanju ČP slovenskih žrtev revolucije. Presenečen sem, da je bil nemški poslanec tam v skrbeh, da se to prizadevanje ne bi politično izrabljalo (v prid SDS). Isto mi je namreč v pogovoru dejal visoki uradnik MZEZ, da se »to ne bi politiziralo«. Že iz antike vemo, da je večina našega delovanja družbenopolitičnega. Sam in verjetno tudi dr. Ferenc in še kdo pri nas bi bil bolj srečen, če bi to počeli kar pristojni na oblasti in bi po svoji dolžnosti opravili svojo nalogo pokopa in rehabilitacije žrtev (izginulih nepokopanih oseb!). To bi bila potrditev zaveze ČP, ki bi jo ta čas vladajoči, vneti zagovorniki ČP, iz GS, SD in Levice izvedli glede na svoje obljube, da bodo ČP zagotovili vsem državljanom. Postali bi heroji ČP in se vpisali v knjigo novega Demosa Slovenije. Odpadlo bi veliko nepotrebnega prepričevanja, »izvažanja« naših problemov na mednarodni parket itd. Predvsem bi pa vsi živeli bolj v miru ter medsebojnem sožitju in spravi, saj ne bi bilo med nami več tabujev; lahko bi se normalno pogovarjali med seboj, za zdaj se očitno še ne moremo.
Ker to še ni vse uresničeno, pa potrebujemo nevladne in mednarodne organizacije in se moramo spraševati o tem, kako uresničujemo ČP med nami. Zakoni o medijih in vseh drugih zadevah so mrtve črke, če ne spodbujajo k dostopu do ČP zamolčanim, prezrtim, odrinjenim. Še posebej ne zastarajo zločini nad ljudmi, ki so jih izvajali posamezniki v sistemih, ki so dvignili roko nad sočloveka in ga uničili. Dokler tega ne priznamo, bodo mogočniki ponavljali večje ali manjše zločine ne le nad izbrisanimi, pač pa nad delavci okradenih firm, meščani brez pitne vode, bolniki brez zdravniške oskrbe, ostarelimi, otroki, ki so jim vzeta življenja, starševske družine in brezskrbna prihodnost ter nad drugimi, življenjsko prikrajšanimi za njihove pravice, ker politiki in drugi odgovorni ne ukrepajo, kot je treba. Odgovornost za ČP naj bo v pristojnosti vladajočih, strokovnjakov, naj jo uresničuje vsak po svojih močeh, tudi na volitvah.
