Piše: Gašper Blažič
Že odkar pomnim, imamo Slovenci neko posebno nagnjenost k temu, da se velikokrat oziramo na Zahod – pa ne samo zaradi sledenja najbolj razvitim državam, pač pa tudi zaradi pričakovanj, da bo morda »tisti nad nami« reševal naše notranje težave. Morda temu botruje tudi naša pregovorna šibka samozavest, ker so nam v zgodovini razni politični gospodarji v preteklosti v glavo vtepali zavest o naši majhnosti in odvisnosti od večjih narodov in držav.
V skladu s tem smo gojili tudi razna naivna pričakovanja, ki so mejila že na mitomanijo. Denimo, da bodo ideološke partizansko-domobranske kregarije prenehale, čim bo umrl zadnji aktivni udeleženec druge svetovne vojne. Kar se je izkazalo za veliko zmoto. Podobno kot to, da bo z vključitvijo Slovenije v evroatlantske povezave (EU, Nato) avtomatsko rešenih ogromno problemov, ki so nastali zaradi nedokončane tranzicije. Čez dve leti bo naša država obeležila dvajseto obletnico pridružitve tovrstnim povezavam, a zdi se, da so po skoraj dveh desetletjih spopadanja s kruto slovensko realnostjo tudi mnogi prvotno proevropsko usmerjeni Slovenci preprosto utrujeni od težav, s katerimi se v zadnjih letih spopada EU. Še posebej zaradi že nekako kroničnega konflikta med bruseljsko »centralo« in višegrajsko skupino, zlasti Poljsko in Madžarsko. Primera obeh naštetih držav sta za mnoge Slovence s pomladnega pola še posebej veliko razočaranje, saj se denimo Bruselj ni kaj posebej odzival, ko je pomladni tabor predstavnikom evropske politike predstavljal svoje težave z mediji, pravosodjem, itd. Češ, to je vaša interna stvar. Nekako bi odziv Bruslja lahko strnili v tale odstavek: »Imate demokratične volitve? Imate. Imate večstrankarski sistem? Imate. Imate tržno gospodarstvo? Imate. Kaj zaboga bi, dragi Slovenci, sploh radi od nas??«
In tudi zato so se dosedanji poskusi, da Bruselj nastopi kot nekakšen »deus ex machina« v slovenski politiki, vedno ponesrečili. Kvečjemu je sledilo iz ozadja spodbujen javni medijski linč, češ kaj se ti desnosučni špeckahlarji gredo, ko perejo umazano perilo pred javnostjo in sramotijo lastno državo.
Leta 1991 nam je Zahod kazal hrbet…
V novejši zgodovini seveda ni bilo vedno tako, da bi se Slovenci nekritično naslanjali na »strice iz Amerike«. V času osamosvajanja je bila vsa zahodna politika, tako ameriška kot evropska (Evropska skupnost, tedaj še v pred-maastrichtski dobi, je takrat štela 12 članic) tako rekoč enotno (morda z izjemo Nemčije) nastopala proti morebitnemu nastanku novih držav na evropskem zemljevidu. Wilsonovo načelo o samoodločbi narodov, znano iz časa po končani prvi svetovni vojni, je bilo še vedno vrednota, ki so jo spoštovali le na papirju. Celo dokaj pogumno stališče tedanjega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova s sovjetsko-ameriškega vrha na Malti takoj po padcu berlinskega zidu, češ da nove Jalte ne bo in da si bodo narodi prihodnost izbirali sami, jim ni prišla do živega. Zahod je namreč gojil pričakovanje, da mora za vsako ceno obdržati enotno Jugoslavijo, saj bi njen razpad pomenil napačen signal »seperatistom« iz Sovjetske zveze, ki je prav tako razpadala, s tem pa se je izpostavilo vprašanje njenega jedrskega orožja in morebitnih starih sovjetskih trdorokcev, ki bi ga lahko uporabili. Tedanji ameriški državni sekretar James Baker je celo zgolj tri dni pred slovensko osamosvojitvijo na obisku v Beogradu odločno obsodil slovenski seperatizem, češ, mi Američani smo za enotno, vendar demokratično Jugoslavijo. Njegovo opozorilo, da istočasno nasprotuje uporabi sile pri reševanju slovenskega vprašanja, pa je beograjski vojaški vrh vendarle prezrl. In se s tem ustrelil v lastno koleno.
Kaj se je namreč zgodilo? Slovenija je s plebiscitom podprte osamosvojitvene sklepe, ki jih je začela takoj uresničevati z efektivnim prevzemom oblasti, branila z orožjem. Povsem drugače kot na primer Češkoslovaška leta 1968, ko je povsem pasivno dočakala sovjetske tanke. Ne samo nasilen poseg JLA, ampak tudi odločen odgovor Slovenije nanj je bil razlog, da so zahodni politiki začeli popravljati svoja dosedanja stališča o Jugoslaviji, kar se je pokazalo že na obeh obiskih evropske trojke v Beogradu in Zagrebu v času agresije JLA na Slovenijo. Zagotovo je k temu pripomoglo nekaj tudi lobiranje nemškega kanclerja Helmuta Kohla ter zunanjega ministra H. D. Genscherja, pa tudi stališče papeža Janeza Pavla II., ki je glede na lastno izkušnjo s komunizmom na Poljskem zelo dobro razumel naš položaj. Če k temu prištejemo še sporočila civilne javnosti pod pritiskom prijateljev iz Slovenije (od nadškofa dr. Alojzija Šuštarja pa vse do novorevijaškega kroga ter Društva slovenskih pisateljev), se je kmalu oblikovala atmosfera, ki je presenetila celo zelo trdoglave Američane, slednjim potek dogajanj v Sloveniji namreč ni šel v račun. Verjetno so pričakovali, da bo JLA opravila nalogo do konca in strla odpor. Zgodilo pa se je, da je Slovenija na Brionih prvič kot samostojen mednarodni subjekt (čeprav brez mednarodnega priznanja) sedla za pogajalsko mizo. V Washingtonu pa je bil nato dokaj hitro izrečen stavek »Kaže, da bo treba Slovenijo izpustiti iz Jugoslavije«. Za ZDA je bila takrat sicer prioritetna tema zalivska vojna z operacijo Puščavski vihar, zato se nihče ni hotel pretirano ukvarjati še z evropskimi problemi. Ko se je iz Slovenije umaknila tudi jugoslovanska armada, je moral Zahod dokončno priznati, da Jugoslavije ni več. Priznanje Slovenije je bilo tako le še vprašanje časa, čeprav so ga skušali pragmatični in premeteni evropski politiki odložiti na čim kasnejši čas. Ko pa je svoje priznanje na neobičajno hiter način objavil Sveti sedež (dva dni pred napovedanim priznanjem s strani Evropske skupnosti), je bilo ugibanj konec. Slovenija ni hotela stopiti korak nazaj in to se ji je obrestovalo, s trimesečnim moratorijem na osamosvojitev pa je pridobila nekaj zelo dragocenega časa.
Naredimo eno malo primerjavo npr. z Bosno in Hercegovino, torej geografsko središčno republiko nekdanje SFRJ. Ključni problem ni bila le njena multietničnost, ampak tudi dejstvo, da je ena od nacionalnih entitet začela z agresijo, druga stran (Alija Izetbegović) pa se je zanašala predvsem na pomoč Zahoda, kar se je izkazalo za dolgoročno slabo opcijo. Prav tu se je namreč izkazala strašanska nemoč Združenih narodov, kjer je srbska stran ves čas lahko računala na podporo Rusije in Kitajske, pa tudi na tiho podporo zlasti Francozov. Končni izid takega razmerja sil je bil uničujoč: krvava vojna je trajala štiri leta, Republiki Srbski pa je uspelo dobiti polovico ozemlja BiH (formalno 49 odstotkov). In to zato, ker je njen voditelj Radovan Karadžić že prej s strani mednarodne skupnosti dobil signal, da se ofenziva očitno splača. Argument moči je očitno prepričal celo na videz moralno ozaveščene zahodne politike – dokler so pač zmogli prenašati tovrstno bizantinsko izigravanje dogovorov.
Izjava, ki je namesto javne razprave sprožila pogrom nad podpisniki
A se vrnimo spet k Sloveniji. Šest let po osamosvojitvi, leta 1997, je skupina 31 (ne-levičarskih) intelektualcev – veliko jih je sedaj že pokojnih, med podpisniki pa najdemo tudi nadškofa Šuštarja, pa pravnika dr. Franceta Bučarja, očeta slovenske pomladi dr. Jožeta Pučnika, pisatelja Draga Jančarja, letošnjega Prešernovega nagrajenca dr. Kajetana Gantarja in še mnoge druge – predstavila izjavo z zanimivim imenom Ura evropske resnice za Slovenijo. Njeno temeljno sporočilo je bilo, da Slovenija sedem let po prvih demokratičnih volitvah vse bolj zaostaja za evropskimi kulturnimi in demokratičnimi standardi. To naj bi sporočali tudi nekateri zelo ugledni časopisi zahodnega sveta, ki so že dlje časa kritično pisali o stanju demokracije v Sloveniji in izražali odkrit dvom, da lahko tedanja slovenska vladajoča elita (na oblasti je bila LDS, op. G. B.) vzpostavi vsebinsko polno in formalno neoporečno demokratično življenje. »Namesto da bi se s temi kritikami soočili, jih naša vlada in mediji slovenski javnosti prikrivajo, njihovo resnost zmanjšujejo ali pa celo brutalno napadajo v maniri samozadovoljne postkomunistične enklave,« so zapisali podpisniki.
Seveda je potrebno upoštevati tedanji kontekst. Vse skupaj se je dogajalo pred četrt stoletja, tri leta po prelomni aferi Depala vas. V Sloveniji takrat ni bilo volje po reševanju odprtih vprašanj posledic vladanja nedemokratičnega režima, pa tudi lastninjenja in privatizacije. To je bilo sedem let pred vstopom Slovenije v EU. In to se je odražalo tudi v izjavi, ki je med vrsticami izpostavljala problematiko vladavine prava. »Položaj je, žal, dosegel tako porazno stopnjo, da ga ne bo mogoče izboljšati, če bomo nadaljevali po starem. Sedanje stanje terja bistven preobrat, ki bo iz tranzicijske Slovenije, z obema nogama zakopane v starih miselnih vzorcih in stari praksi, ustvaril moderno in demokratično evropsko državo,« so v zaključku omenjene izjave zapisali podpisniki. In doživeli medijski pogrom neslutenih razsežnosti. No, seveda je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da splet takrat še ni bil dobro razvit, zato so mainstream mediji imeli veliko moč. Med političnimi glasili sta odpor nudili zgolj revija Mag in časopis Demokracija.
Omenjena skupina 31 intelektualcev tedaj ni šla nikogar »špecat« v Bruselj. Z izjavo se je obrnila predvsem na slovensko javnost, ki pa je bila večinoma zmanipulirana. Eden od vplivnih časopisnih kolumnistov tistega časa je celo zapisal, da so intelektualci kot prhljaj, ki ga je treba stresti z ramen. Pričakovanje, da se bo v tistem času oblikovala neka dostojna javna razprava o slovenskih družbenih vprašanjih, se ni uresničilo. In se ni uresničilo niti dve leti kasneje, ko je v javnost prišla podobna izjava (Majniška izjava) ter ko je bil izdan zbornik »Sproščena Slovenija«. Pač pa se je ob vsakem takem signalu ponovil dobro znani deja vu.
Lenarčič ni admiral Brovet
Na omenjeno izjavo sem se spomnil, ker je mainstream tisk v zadnjem času ime te izjave znova spravil v javnost. Češ, Evropska unija Sloveniji nastavlja ogledalo, znašli smo se na seznamu problematičnih držav, kar je bilo – pod desno vlado – le še vprašanje časa. Če so v času prve Janševe vlade leta 2007 poskušali Slovenijo pred predsedovanjem Evropski uniji diskreditirati nosilci razvpitih novinarskih peticij, so v letu 2021 v napad krenili kar tako evropski poslanci (Tanja Fajon) kot tudi slovenski član Evropske komisije, zadolžen za krizno upravljanje, Janez Lenarčič. Slednji je tako pred kratkim za slovenske medije izrekel nekaj dvoumnih ocen o slovenskem predsedovanju, nato pa skozi vrstice povedal, koga si želi na oblasti po letošnjem 24. aprilu. In to zagotovo ni sedanja vlada oz. koalicija. Lenarčičevo slabo prikrito lobiranje za to, da bi ljudje na volitvah večinsko podprli »antijanša« opcijo, se je v hipu sprevrglo v mlinski kamen za sicer komaj opaznega evropskega komisarja, ki je doslej igral na karto politične nevtralnosti. Izkazalo se je namreč, da je slovenski predstavnik v izvršnem organu EU podpiral stališča tistih svojih kolegov, ki so terjali ukrepanje proti Sloveniji, vendar predsednica EK Ursula von den Leyen njihovim zahtevam ni ugodila. Seveda je komisar kasneje za slovenske medije vse zanikal, neposrednih dokazov za izrečene neresnice pa seveda ni bilo. Zdaj je seveda drugače.
A Janez Lenarčič pač ni Stane Brovet – tisti slovenski admiral JLA, ki je leta 1988 bentil nad »mangupi« v uredništvih slovenskih alternativnih glasil, v času agresije JLA na Slovenijo pa je bil namestnik jugoslovanskega obrambnega sekretarja Veljka Kadijevića in prav tako zagovornik oborožene intervencije in je na tiskovni konferenci 27. junija 1991 izrazil upanje, da bo »naloga končana v teku današnjega dne«. Vse tiste slovenske oficirje in generale iz vrst JLA, ki so sodelovali v agresiji, je narod tako na tih način izobčil. Morali so ostati v Beogradu, če so se že vrnili v Slovenijo, so morali to narediti zelo prikrito. Lenarčič tudi ni dr. Janez Drnovšek, ki si v času, ko je bil član predsedstva SFRJ, kljub svojemu intimnemu prepričanju o Jugoslaviji ni upal podpreti restrikcij proti Sloveniji. Je pa situacija bistveno drugačna kot takrat: Evropska unija nas vojaško ne napada, pač pa poskuša del slovenske politike preko zvez v Bruslju ustvariti vtis, da je pri nas desna opcija tista, ki ima hude težave z demokracijo in to pokaže vsakič, ko pride na oblast. Zato je pač potrebno v ta namen izrabiti tudi organe EU. Seveda brez uspeha.
Pač pa se je tovrstno lobiranje slabo končalo za Tanjo Fajon. Odkar so »strici« za svojega aduta razglasili dr. Roberta Goloba, je SD samo še privesek, ki bo v primerjavi z LMŠ in SAB morda politično preživel 24. april. Lenarčiču bo ne glede na izid volitev bruseljski zdrs verjetno oproščen (navsezadnje ga mainstream mediji močno podpirajo), Fajonova pa bo lahko še naprej ostala evropska poslanka in se sprijaznila z dejstvom, da je bilo slovensko predsedovanje EU pač daleč od njenih mokrih sanj. In verjetno se nihče več ne bo spotikal ob njeno »špecanje« lastne države evropskim oblastnikom. Ki se bo v primeru, če bo tudi od pomladi naprej ostala na oblasti »neprava« vlada, nadaljevalo.
Kar je tudi znak, da Ura evropske resnice za Slovenijo 2.2, ki so jo v javnost lansirali »evro-kulovci«, ni nobena resnica. Pač pa je to, za kar vemo, da je nesmrtna duša komunizma.
P. S. (4. 2. 2022): V zvezi s pripombo, da so bili v tistem času naši trdni zavezniki tudi Avstrijci, zlasti zunanji minister in predsednik Avstrijske ljudske stranke dr. Alois Mock, lahko rečem, da to povsem drži. Res pa je, da v tistem času Avstrija še ni bila članica Evropske skupnosti (danes Evropske unije). Avstrijska vlada se je hotela v duhu priključevanja ES nekoliko poenotiti z uradno politiko ES, kar je razjezilo tudi dr. Jožeta Pučnika, ki je imel preko kanalov evropske socialdemokracije močne povezave z avstrijskim kanclerjem – to funkcijo je opravljal dr. Franz Vranitzky. Vseeno pa je Avstrija odigrala zelo tvorno vlogo. Med italijanskimi politiki je bil Sloveniji najbolj naklonjen tedanji predsednik Republike Italije Francesco Cossiga, ki je bil takoj po mednarodnem priznanju prvi politik na uradnem obisku v Sloveniji. Nekoliko bolj zadržan je bil krščanskodemokratski premier Giulio Andreotti, vendar še vedno pripravljen prisluhniti slovenskim sogovornikom. Precej bolj problematično pa je nastopal zunanji minister Gianni De Michelis, socialist in ljubitelj diskotek. Ne glede na to pa je v času vojne za Slovenije tudi on spremenil sicer trdo stališče do slovenske osamosvojitve – na svojem drugem nočnem obisku s kolegoma iz Nizozemske in Luksemburga v Zagrebu je tako slovenskemu zunanjemu ministru dr. Dimitriju Ruplu povedal nekaj bolj spodbudnih besed, ki so nakazovale mehčanje stališča ES.
Gašper Blažič je novinar Demokracije, urednik njenega dnevnega deska ter urednik portala Blagovest.si.
