Ne vem sicer, zakaj točno je državni zbor tridesetletnico sprejema amandmajev k stari republiški ustavi praznoval šele pred kratkim, v začetku decembra, čeprav so bili amandmaji sprejeti konec septembra. Si pa lahko mislim, zakaj. Potrebno je bilo praznovanje potisniti čim bolj v bližini nekaterih drugih pomembnih obletnic, kot je denimo neuspeli miting resnice, ustanovitev Demosa in plebiscit (ta je sicer leto dni »mlajši«).
Obstaja sicer zelo racionalen razlog, zakaj ne bi smeli obletnice sprejema amandmajev podcenjevati. Preprosto zato, ker je tedanja režimska struktura v duhu »sestopa z oblasti« sama sprejela odločitev, da naredi potrebne reforme. Deloma so bile sicer posledica pritiska od zunaj, a prav v tem je bila dejansko največja prevara. A večina Slovencev se verjetno ne bo spomnila, zakaj je sploh prišlo do tovrstne ustavne reforme. Leta 1987 je namreč »beograjski pašaluk« predložil predlog ustavnih sprememb, ki bi po Titovi smrti spet nekoliko bolj poenotile tedanjo Jugoslavijo, ki je bila zaradi Kardeljeve ustave iz leta 1974 preveč razrahljana. Takšen predlog je seveda prišel iz vojaških krogov in je imel seveda tudi podporo centralistično usmerjenih sil iz Srbije in Črne gore. Po velikih aferah, ki so se zgodile s t. i. skupnimi jedri, se je namreč izkazalo, da skuša najbolj severna jugoslovanska republika plesati po svojih notah.
Ker se je takrat že prebujala civilna družba na Slovenskem, je bila reakcija na poskuse revizije jugoslovanske ustave zelo hitra. Slovenski pravniki, sociologi in filozofi so začeli pripravljati predlog nove republiške ustave v duhu tez iz 57. številke Nove revije, gradivo za slovensko ustavo, imenovano »pisateljska« ustava, pa je nato izšlo v okviru Časopisa za kritiko znanosti spomladi 1988, tako rekoč v istem času, ko je v okviru ČKZ izšel tudi dnevnik Staneta Kavčiča. Reakcije na nov ustavni predlog so bile s strani režima podobno odklonilne kot na 57. številko Nove revije. Leta 1989 se je ustavno gibanje razširilo v Zbor za ustavo, vendar takrat slovenska komunistična vrhuška še vedno ni resno jemala namigov iz Beograda, saj je republiška skupščina še vedno slepo sledila navodilom centralistov in dala potrditev. Morda je prelomnica sledila šele po 8. maju 1989, ko je bila predstavljena Majniška deklaracija kot programski povzetek nove ustave. Režim je kot alternativo predstavil zelo podobno, vendar daljšo Temeljno listino, ki je omenjala novi socializem in novo Jugoslavijo. In prav Temeljna listina je bila nato tudi programska podlaga slovenske komunistične vrhuške za »sestop z oblasti« – pri čemer ji je prišlo prav, da je podmladek ZKS, namreč ZSMS, že nekaj časa širil prostor družbene svobode, seveda le v okviru obstoječega socialističnega sistema.
V izteku meseca septembra 1989, le malo pred padcem berlinskega zidu, je republiška skupščina ob velikem nezadovoljstvu Beograda sprejela amandmaje k republiški ustavi, s tem pa okrepila avtonomijo Slovenije in pripravila pot do prvih večstrankarskih volitev. Morda bo kdo rekel, da je šlo tu za velikodušno dejanje partije, ki naj bi se sprijaznila s tem, da mora tekmovati enakovredno z drugimi, a resnica je povsem drugačna. Šlo je namreč za to, da je bila za partijo najmanj tvegana pot prav ta, da je sama sprejela spremembe in s tem uveljavila program iz leta 1958, ki je že predvideval uvedbo »demokratičnega socializma«, ki bi bil narejen »po meri ljudi«. Ob tem ni dvoma, da je tudi osamosvojitev Slovenije partija smatrala kot možen zasilen izhod, če življenje v Jugoslaviji ne bi bilo več mogoče, vendar s pripombo, da je bila osamosvojitev Slovenije v nekem smislu uresničitev avnojske Jugoslavije, seveda »male« SFRJ v podobi sedanje Republike Slovenije. In točno to, kar si je partija zamislila, sedaj tudi imamo. Vse tisto, kar danes častimo kot slovensko pomlad, pa je bila dejansko le hiperrealnost.
Boste torej še vedno trdili, da moramo biti z malim zadovoljni in da imamo vendarle demokracijo? Demokracijo, kjer so društva obsojena na diktaturo papirologije in birokracije, zato se ne morejo ukvarjati s svojim primarnim civilnodružbenim poslanstvom. Demokracijo, v kateri javno zdravstvo ne more več zdraviti rakavih bolnikov, namenja pa milijone za migrante. Če bi bila slovenska pomlad realnost, bi se nam dogajalo to, kar se nam dogaja sedaj? Odgovor najdite sami.
