Piše: dr. Dimitrij Rupel, nekdanji zunanji minister
Tuji državniki o slovenski državnosti: Prejšnji teden je bilo v Sloveniji – seveda – največ govora o “epidemiološki sliki”, takoj zatem pa o konstruktivni nezaupnici, s katero naj bi aktualno desnosredinsko koalicijo zamenjala Karl Erjavec in “koalicija ustavnega loka”. Ob tem je bilo precej govora o kaznovanju Donalda Trumpa v ZDA in Alekseja Navalnega v Rusiji. Realizem je prevladal v obeh deželah: Trumpa so oprostili, Navalnega so poslali v zapor. V ozadju tega dogajanja se (povsod: v ZDA, v Rusiji in pri nas) še vedno pojavljajo protesti različnih neuslišanih, prepirljivih, tudi dobronamernih ljudi.
Pred tridesetimi leti se je slovenski idealizem prevesil v realizem. V začetku smo bili bolj ali manj nepremišljeni, kar navsezadnje ni bilo slabo. Da bi preskusil to domnevo, sem si (ponovno) prebral trideset let stara poročila iz Bele hiše, tj. zapisnike pogovorov o jugoslovanski krizi in o slovenskih državotvornih ambicijah. Z evropskimi kolegi (iz Avstrije, Češkoslovaške, Evropske skupnosti, Francije, Italije, Jugoslavije, Nata, Nemčije, Sovjetske zveze in Velike Britanije) so se pogovarjali George Herbert W. Bush, James Baker in Brent Scowcroft. Bush je na primer postavil vprašanje, “ali gre za etnični prepir ali za demokratično gibanje”? V letih 1990 in 1991 je vlak svetovne zgodovine, s katerim so upravljali omenjeni državniki – kljub temu, da so od vseh naprav za upravljanje največkrat uporabljali zavore – tako rekoč podivjal. Razvoj dveletnega državniškega premišljevanja o Sovjetski zvezi in Jugoslaviji bi lahko razdelili na tri obdobja:
- na obdobje idealizma: obdobje solidarnosti s sovjetskim Gorbačovom in jugoslovanskim Jovićem;
- na obdobje negotovosti: obdobje nasprotovanja sredobežnim procesom in podpore demokratičnim reformam (rekonstrukcija Sovjetske zveze, nova ustava za Jugoslavijo);
- na obdobje realizma: obdobje resigniranosti zaradi razpada SZ, Jugoslavije in socializma, čemur so sledila mednarodna priznanja konec leta 1991.
Razpoloženje se je spreminjalo tudi v Sloveniji. Idealistični so bili posegi Nove revije, “pisateljske ustave in Majniške deklaracije. Nato je nastopil Milan Kučan z negotovostjo: “Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan!” Negotovost se je nadaljevala z vojno in z brionsko deklaracijo, ki je odložila vprašanje neodvisnosti vse do jeseni 1991, ko je Slovenijo zapustila JLA. Realnost je nastopila z mednarodnim priznanjem natanko ob istem času, ko je razpadla Sovjetska zveza.
2. Postkomunistični avantgardizem
Najnovejši idealizem, ki si zaradi trdnega “ozadja” in absolutne medijske spremljave tega imena pravzaprav ne zasluži, se je v Sloveniji pojavil približno na polovici tridesetletja. Bistvena poanta tega “idealizma” je bila vrnitev starega režima oz. prevzem oblasti pod vodstvom postkomunistične levice. Najprej (2003) se je pojavilo nezadovoljstvo s članstvom Slovenije v Natu. Zaustavili so ga uspešni referendum, mednarodni dosežki (Nato, EU) in Janševa vlada. Konec leta 2006 je v režiji postkomunistične avantgarde (Drago Kos, Blaž Zgaga…) iz Finske prišla obtožba o podkupovanju pri nabavi oklepnikov Patria. Konec leta 2007, ko se je vlada pripravljala na predsedovanje Evropski uniji, je sledil udar s Peticijo 571 “zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji”. Pripravila jo je ista avantgarda, ki sta jo takrat – potem pa še nekajkrat – vodila in predstavljala Matej Šurc in Blaž Zgaga. V peticiji piše: “Prvega januarja 2008 bo Slovenija prevzela predsedovanje Evropski uniji. Kakšno bo sporočilo državljanom Evropske unije, če ji predseduje država, v kateri so pritiski na novinarje vse bolj samoumevni in v kateri se krepi avtoritarni način vladanja na račun demokracije in medijske svobode? Predsedovanje take države utegne biti skrb vzbujajoč znak za sedanjost, še bolj pa za prihodnost Evropske unije.”
Blaž Zgaga in Matej Šurc (Foto: STA)
Pred začetkom predsedovanja leta 2008 in med njim je tedanja slovenska vlada doživljala vihar za viharjem, potres za potresom. To omenjam, ker so nekateri današnji protesti na las podobni tistim pred trinajstimi leti. Tisto predsedovanje je bilo bolj težavno in usodnejše, kot bo letošnje. Naloga ne bo tako težavna, kot je bila leta 2008, ko EU še ni imela stalnega predsednika Evropskega sveta in je Evropski svet vodil predsednik slovenske vlade, njeni ministri pa vse druge svete, kot je bil recimo Svet za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC). Napadi postkomunistične levice pa so hujši in bolj sovražni.
Avantgardistični “idealizem” je že požel nekaj uspehov in je postal realnost z vladama stranke Mira Cerarja in liste Marjana Šarca, ki sta si v pomanjkanju domišljije in v preobilici samozavesti dali ime SMC in LMŠ. Torej bi lahko potrdili, da so bili avantgardisti latentni realisti. Vendar njihov končni cilji – socialistična Slovenija – še ni povsem dosežen in je pri njem še vedno nekaj idealizma. Značilnost idealistov je, da so ali da se imajo za žrtve. Se spomnite, kaj so govorili? Da se aktualna vlada vojskuje z mediji, da uničuje pravosodje, javno zdravstvo in šolstvo; da je kriva za epidemijo in za smrtne žrtve?
Ne glede na to, da mnogi poročevalci povečujejo in poveličujejo te pojave, po drugi strani narašča utrujenost in naveličanost. Kot smo brali v nekaterih sporočilih, največkrat med vrsticami, bi večina državljanov namesto ostrine in spopadov rajši videla strpnost in sporazumevanje – vsaj o glavnih in nabolj življenjskih zadevah, kot so zdravje, šola, denar… Večinoma si želimo red in mir. Takšne želje so realne. Toda mnogi bistri ljudje bodo ugovarjali in navedli slavno geslo francoskih protestov iz leta 1968: Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče!
Ko bi politika postkomunistične avantgarde dosegla svoj končni cilj, bi seveda nehala biti idealistična in bi postala realnost. Samostojna in neodvisna Slovenija pa bi spet postala – kot je bila stoletja pred letom 1991 – ideal.
3. “Zaničevanje demokracije in svobode”
Delo je 10. februarja 2021 objavilo tekst Igorja Bratoža “Zaničevanje demokracije in svobode”, v katerem poroča o protestu upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev[1] proti vladi oz. o odpovedi sodelovanja pri dogodkih, ki so načrtovani ob 30. obletnici slovenske osamosvojitve. Upravni odbor DSP se je tako odločil “zaradi nedavnih ukrepov predsednika vlade Janeza Janše, ki je prek urada za komuniciranje prepovedal javno nastopati nekaterim vladnim funkcionarjem”, pri čemer je društvo dalo slovenski osamosvojitvi temelj za nastanek slovenske države”. Avtor članka piše, da sta se v Ebenspangerjevi vili na Tomšičevi pisali pisateljska ustava in majniška deklaracija, tam pa so bili tudi protestni večeri med procesom proti JBTZ. V izjavi piše, da je predsednik vlade prevzel vse vzvode oblasti. “Ne gre samo za vodenje države, pač pa jo zapira v kletko enoumja. Postal je edini govorec resnice o stanju v državi na vseh področjih. S tem je zamajal temelj demokracije – svobodo govora in pravico državljanov do pravih informacij … Zaradi dejanj predsednika vlade se v slovenski družbi vzpenja grozljiva spirala strahu in molčečnosti…” Pisatelji v izjavi protestirajo zaradi “poglabljanja krize”, zaradi “uničevanja države in demokracije” in zaradi enoumne interpretacije stanja v državi, ki se utaplja v vedno večji organizacijski in moralni mlaki”. Pisatelji pozivajo državne ustanove, naj “snamejo vsiljene maske molčečnosti” in “zastopajo resnico”. Slovenija naj bi bila potisnjena na rob Evropske unije in naj bi prekinila “razsvetljenske in demokratične vezi s svobodno in demokratično Evropo”.
Glavni problem izjave upravnega odbora DSP je, da ni utemeljena na dejstvih. Pisatelji pač ne morejo trditi, kaj šele dokazati, da je Janša prevzel vse vzvode oblasti, da je postal edini govorec resnice ali da je zamajal temelj demokracije. Da se zaradi Janše vzpenja grozljiva spirala strahu in molčečnosti? Je pisatelje kaj strah zaradi neumnosti, ki jih pišejo? So postali molčeči?
Če je med pisatelji še kaj realizma, bodo ugotovili, da nimajo kaj veliko zveze s tistimi pisatelji, ki so nekoč spodbujali in zagovarjali slovensko državo; če pa bojo zmogli vsaj malo domišljije, bodo izmišljeno izjavo po tihem vrgli v koš in se obnašali, kot da je nikoli ni bilo.
dr. Dimitrij Rupel
[1] Člani upravnega odbora so: Veronika Dintinjana, Majda Koren, Peter Kovačič Peršin. Tone Peršak, Zoran Pevec, Sebastijan Pregelj, Andrej E. Skubic, Magdalena Svetina Terčon, Suzana Tratnik in Jani Virk.
Vir: Nova24TV
