»Dan mladosti« ali bolje dan »Titove štafete« (25. maj), je primeren trenutek za trezen razmislek o Titovi osebnosti in našem odnosu do nje. O Titu kot uspešnem poveljniku partizanske vojske je bila napisana skladovnica knjig, pisale so se pesmi o njem in narejenih je bilo veliko filmov. Na njega spominjajo napisi na nekaterih hribih. Že za časa življenja je bilo po njem poimenovanih na desetine trgov in ulic, z mnogimi njegovimi spomeniki vred, ki se ohranjajo še danes, čeprav velja v civiliziranih družbah za nemoralno postavljati ljudem spomenike, ko so še živi. Pri tem je čaščenje njegove osebnosti segalo do neba in se sprevrglo v mit (izmišljeno pravljico), kar je sicer primer tudi v drugih totalitarnih režimih. Pri čemer pa je združeval v svojih rokah tolikšno moč, da bi mu bilo dovolj migniti z mezincem, da bi pospravil to civilizacijsko nesnago okrog sebe, a ni ničesar storil za to.
O njegovi sporni preteklosti in množičnih zločinih, ki ga bremenijo, pa je bil polnega pol stoletja zapovedan molk, ki se je zavlekel celo v tranzicijo, in bil pretrgan šele z odkritjem Hude jame. In postopoma, korak za korakom, je privrela na dan literatura, ki ga je ob njegovi siceršnji vlogi uspešnega partizanskega poveljnika razgalila tudi kot enega največjih množičnih zločincev prejšnjega stoletja. Kot takega ga obravnava tudi mednarodna javnost. Nemški časopis Bild je npr. sestavil seznam dvajsetih največjih množičnih morilcev 20. stoletja in je Tito na njem pristal na »častnem« 10. mestu, kot sledi iz sledeče razpredelnice (gl. knjigo Cirila Mraka Gre za Slovenijo, samozaložba, Ljubljana, 2018): Mao Ce Tung (50 milijonov žrtev) Josip Stalin (40), Adolf Hitler (20), Čang Kaj Šek (10), Lenin (4), Tojo Hideki, japonski general in politiki (3), Pol Pot, vodja kamboških Rdečih Kmerov (2), Mengistu, etiopski diktator (2), Yahia Kan, nekdanji predsednik Pakistana (1) in Josip Broz Tito (1 milijon žrtev). Ob več kot 600 prikritih komunističnih moriščih samo v Sloveniji nam namreč srhljivi podatki iz referata Aleksandra Rankovića v zvezni skupščini v Beogradu januarja 1951 povedo, da je bilo po vojni, samo od leta 1945 do maja 1951, v Jugoslaviji pobitih, pretežno izvensodno, 568.000 ljudi in 3,777.726 zaprtih (Reporter, 24. 10. 2016). Dr. Jože Dežman, zgodovinar in direktor Arhiva RS, pa je opozoril (Reporter, 15. 10. 2012), da je tudi slovensko ustavno sodišče Tita »z mnogimi odločitvami postavilo med totalitarne pojave«.
Poleg dejstva, da si je Tito z revolucionarnim nasiljem in zlasti s povojnimi poboji globoko umazal roke s krvjo in s tem vrgel črn madež tudi na NOB, bi omenil še nekatere druge razsežnosti njegovega kulta, na katere njegovi častilci tako radi pozabijo. Naj kot prvo poudarim, da je prišel na oblast na nedemokratičen način, ker svojih nasprotnikov ni premagal na volitvah, ampak jih je preprosto dal likvidirati. Dotakniti se je treba tudi nekdanjega zakona o uporabi njegovega imena in lika kot enega od primerov patološkega čaščenja osebnosti in hkrati neprijetnega dokaza naših preteklih travm in moralnih zablod ter naše poniževalne črednosti. To je bi namreč predpis, ki je zagrozil z zaporom slehernemu kritičnemu razmišljanju o Titovem delu in imenu. Preskočil bom njegovo skoraj pregovorno nečimrnost, nemoralne razvade njegovega dvora in njegovih rdečih dvorjanov ali pa njegovo razsipnost, ki je daleč presegala potratnost kraljevskih in cesarskih družin. Kajti zamisliti se je treba še nad drugimi resnimi stvarmi, povezanimi z njegovim imenom. Npr. nad tem, kako so morale žrtve njegovih čistk, ki so sicer bili med vojno drzni ilegalci ali neustrašni partizanski poveljniki, pohlevno in brez odpora zapuščati politično prizorišče, ko jim je pokazal vrata. K temu bi še dodal, da v polstoletni vladavini ni bil sposoben ustvariti razmer, ki bi večnarodnostni sestav Jugoslavije ohranile skupaj, kot je to primer v drugih demokratičnih večnarodnostnih državah (Švica, Belgija, Kanada idr.). Vprašati se je tudi treba, kot je to storil avstrijski novinar Strohm že leta 1978, kako je mogla socialistična revolucija, kot takratni simbol svobode »privoliti v tako veliko ponižanje, kot je bilo to, da je postala usoda neke družbe, rojene v revoluciji, odvisna od enega biološkega primerka«. To se je žal zgodilo tudi nam, saj se je po njegovi smrti vse sesulo vase. Odgovoriti si je treba tudi na vprašanje, kako so se mogli tudi pesniki in pisatelji, siceršnji svečeniki dvoma, spustiti na raven ponižujočega malikovanja, kot ga npr. lahko najdemo v stavku: »Ko dvigne roko, se v njej zdrami luč, ki do oblakov temnih sije« (Vladimir Nazor). Ali pa: »In on je vodil in vedel, kam pot pelje« (Kajetan Kovič). Spregovoriti je treba tudi o tem, da smo z imenovanjem Tita za dosmrtnega predsednika civilizacijsko zdrknili stoletja nazaj, v dobo dosmrtnih vladarjev, in oropali cele generacije pravice, da si volijo svojega predsednika. Ne moremo pri tem niti mimo tragične izvirnosti Titovih gulagov, kot jih npr. opisuje žrtev Golega otoka pisatelj Branko Hofman v svojem romanu Noč do jutra: »In ko so prinesli kamen na vrh, se je kolesje obrnilo. Zdaj so ga morali nesti z vrha v kotanjo. Hujša kot kamen na žgočih plečih je bila zavest popolne nekoristnosti tega početja. Delo, razvrednoteno vsakega smisla, je še bolj kot telesno ubijalo duševno«. Ne bo torej zapisan v zgodovini samo kot zmagoviti poveljnik, kot bi to želeli v njegov blišč še vedno zamaknjeni občudovalci, ampak je bil, kot smo videli, še marsikaj drugega. Dokler tega ne bomo do kraja razčistili, ne bomo polnoletna družba.
Milan Gregorič
