Piše: dr. Matevž Tomšič
Demokracija je običajno razumljena kot »vladavina ljudstva«. Nekdanji ameriški predsednik Abraham Lincoln jo je v svojem znamenitem nagovoru novembra 1863 na vojaškem pokopališču v mestu Gettysburg (prizorišču ene najbolj odločilnih bitk v ameriški državljanski vojni) opredelil kot sistem oblasti, ki izhaja iz ljudstva, ki ga izvaja ljudstvo in ki deluje v korist ljudstva (government of the people, by the people, for the people). Moderna demokracija je predstavniške narave, kar pomeni, da večino odločitev sprejema ljudstvo posredno prek svojih izvoljenih predstavnikov. Obstajajo sicer tudi oblike neposrednega odločanja, kot je referendum, ampak te so bolj kot ne dopolnilo sprejemanja odločitev v predstavniških telesih.
V realnosti je le malokatera odločitev (najsi gre za posredno ali neposredno odločanje) sprejeta s popolnim soglasjem, torej s privolitvijo vseh tistih, ki so del odločevalskega telesa. Tako dejansko prevladuje večinsko načelo. Oblastne položaje zasedejo tisti, ki uživajo podporo večine volivcev. In v veljavo stopijo tisti normativni akti (zakoni, odloki, uredbe itd.), za katere glasuje večina zastopnikov (ali volivcev, če gre za referendum). Demokracijo je na ta način mogoče imeti za vladavino večine.
Vendar takšen princip ni tako neproblematičen, kot je videti na prvi pogled. Tudi oblast, ki ima večinsko podporo, se lahko obnaša samopašno in ter tako krši pravice (dela) državljanskega telesa. Že politični misleci klasičnega liberalizma, kot sta bila John Stuart Mill in Benjamin Constant, so izražali strah pred t. i. tiranijo večine, kjer bi si oblastniki, četudi inavgurirani na podlagi večinske volje ljudi, uzurpirali vso moč v svojih rokah in bi na ta način s svojimi odločitvami posegali malodane na vsa področja. Na ta način bi bila svoboda državljanov močno ogrožena. Zato so menili, da mora biti vsaka oblast – tudi tista, ki je demokratično izvoljena – omejena v svojih pooblastilih. Iz tega izhajata koncepta delitve oblasti ter sistema zavor in ravnovesij (checks and balances), kjer se različne veje oblasti vzajemno nadzorujejo, ki (vsaj v teoriji) preprečujejo koncentracijo moči v rokah določene politične frakcije.
Atribut moderne predstavniške demokracije torej ni samo večinska podpora kot podlaga legitimnosti vsakokratne oblasti, ampak je to tudi omejenost oblastnikov in obstoj nadzora nad njihovim ravnanjem. Le na ta način je mogoče doseči, da se politična moč ne bi uporabljala za uveljavljanje interesov in koristi določenih skupin na škodo drugih.
Razvoj dogodkov v zadnjem času pa kaže, da se v Sloveniji močno oddaljujemo od načela delitve oblasti, kjer je politična moč vsaj do neke mere razpršena. Institucionalnega nadzora nad delovanjem vladajoče koalicije tako rekoč ni več. Ustavno sodišče, ki bi moralo biti najvišji varuh ustavnega reda in zadnji branik pred zlorabami oblasti, je z umikom zadržanja zakona o javni radioteleviziji, s čimer se je neposredno postavilo na stran vladajoče garniture (na škodo skupine državljanov, ki jim je na ta način odreklo pravno varstvo), dokazalo, da ne opravlja več svoje funkcije. Za povrh tega predsednica države razlaga, češ da je pluralnost mnenj znotraj te ustanove problematična, zato bo delala na tem, da jo odpravi. Bojimo se lahko, da bo sčasoma ustavno sodišče postalo povsem enobarvno, da bodo tja predlagani in imenovani sami levičarski aktivisti s pravno diplomo. Da bo postalo nekakšen sodni ekvivalent sveta RTV Slovenija. Na ta način bomo v času vladavine »svobode« dosegli popolno »enotnost oblasti«, kakršno smo poznali že v komunističnih časih. Če upoštevamo še to, da vladajoča garnitura uživa zaslombo osrednjih medijev in privilegiranega dela civilne družbe, bo ta dobila moč v slogu ruskega samodržca Putina. Tiraniji večine je pot tako na stežaj odprta.
