V času epidemije COVID19 sem nekoliko več časa imel za prebiranje literature ter spletnih člankov s področja Marijinih prikazovanj. Ki se še vedno dogajajo. Res pa je, da je zelo majhen odstotek le-teh potrjenih s strani Cerkve kot nekaj pristnega. Pa tudi tista, ki so pristna, niso obvezujoči del verovanja, ker sodijo v sfero privatnih razodetij. Ne glede na to pa jim vesoljna Cerkev pripisuje velik pomen. Predvsem to velja za Marijino prikazovanje v Fatimi na Portugalskem leta 1917.
Ne bi rad našteval vseh dejstev in okoliščin fatimskih prikazovanj, a nekatere moram vseeno omeniti. Prikazovanja so se zgodila v času prve svetovne vojne – začela so se 13. maja 1917 v državi, ki so jo takrat vodili protikatoliško usmerjeni prostozidarji. Zato so bili trije pastirčki, od katerih sta dva (Jacinta in Frančišek) umrla še v otroštvu, preganjani s strani oblasti. Božja Mati jih je opomnila, da se svet močno utaplja v grehu in da je spreobrnjenje nujno, saj se je že v tistem času širil močan odpad od Boga (kako to velja šele za sodobni čas!). Opozorila je tudi na nujnost posvetitve Rusije Njenemu brezmadežnemu srcu, sicer se bo od tam razširilo zlo po vsem svetu, Cerkev pa bo preganjana. Njena napoved se je uresničila manj kot pol leta kasneje, saj se je še istega leta zgodila oktobrska revolucija. Marija v svojih sporočilih ni izrecno omenjala komunizma, a že takrat je bilo jasno, za kaj v resnici gre v Rusiji. Zlo, ki je bilo spočeto v Petrogradu (kasneje se je preimenoval v Leningrad), se je kasneje širilo in pljusknilo tudi v naše kraje, za seboj pa je pustilo več deset tisoč mrtvih (žrtev okupatorja, tudi tistih, ki so jih posredno sprožili partizani, tu nisem štel). K temu je pripomogla tudi prepozna reakcija vesoljne Cerkve, saj je posvetitev Rusije opravil šele papež sv. Janez Pavel II. leta 1984, a še za tedaj nekateri dvomijo, da je bila posvetitev popolna. A jasno je vsaj to, da se je po tem dogodku začel sovjetski imperij rušiti: prihod reformista Gorbačova na oblast je Sovjetski zvezi nekoliko podaljšal življenje, ni pa je mogel več rešiti. Razpadla je tudi komunistična Jugoslavija, katere del je bila tudi Slovenija.
Širjenje duha komunizma, pred katerim je med vrsticami svarila Marija, ni bilo toliko povezano z bistvom komunizma kot s splošnim stanjem človeštva, ki je zaradi teptanja moralnih zakonov ter izganjanja Boga iz javnosti izgubljalo duhovno imunost. Prav v teh dneh prebiram partizanski dnevnik Edvarda Kocbeka s pomenljivim naslovom »Tovarišija« – in se samo čudim naivnemu idealizmu avtorja v tistem času, ko je to pisal. Izpovedoval je sicer krščansko prepričanje, a to je bila verjetno le zrcalna preslikava tedanje dokaj toge klerikalne miselnosti. Osebno je sicer čutil neko distanco do komunizma, a obenem ga je občudoval in ga predstavljal kot silo, ki spreminja svet. In povsem odkrito podpiral projekt revolucije, čeprav se morda v tistem zanosu še ni zavedal, za kako pošasten projekt gre. Je pa zato pošastnost tega projekta spoznal naknadno, ko se je tudi sam znašel v vlogi razrednega sovražnika. Kocbek verjetno niti ni poznal sporočila iz Fatime, ali pa je zanj verjetno slišal in ga, podobno kot to danes naredi marsikateri krščanski intelektualec, ki več stavi na razum kot na Boga, odpravil tako, da ga je vsaj v duhu poslal v koš za smeti. Očitno takrat še ni mogel doumeti bistva tega sporočila, ki je med drugim opozarjalo tudi na to, da je druga svetovna vojna posledica odklanjanja Božjih svaril. In da se verjetno sploh ne bi zgodila, če bi človeštvo, predvsem pa vrh Cerkve, zelo resno vzelo ta svarila. Kot je v svoji knjigi »Prevrat in spreobrnjenje« kasneje zapisal emigrantski ekonomist dr. Marko Kremžar: brez resničnega moralnega spreobrnjenja težko spoznamo resnico, tudi zgodovinsko resnico, kajti naše spoznanje in delovanje sta odvisna od spreobrnitve srca. K temu lahko seveda dodam opombo: spreobrnjenje srca je več kot moralno spreobrnjenje, je namreč spreobrnjenje duha. In Kocbekova tedanja zmota je bila ravno v tem, ker je osebno spreobrnjenje zamenjal za družbeno prekucništvo, kar se na nek način ponavlja tudi dandanes. Zato ne preseneča, da ulični prekucuhi ter politkolesarji v glavnem trobijo na fanfare nasilja, prisegajo na totalitarne simbole ter na diskurz revolucionarjev iz leta 1945, ko so besno obračunavali z vojnimi ujetniki komaj ustanovljene Slovenske narodne vojske. Ne more biti izgovora za to, da te plati slovenske zgodovine dvajsetega stoletja ne bi poznali – denimo, leta 1998, torej v letu, ko sem maturiral na ŠKG, sem se takrat tudi seznanil z razstavo »Temna stran meseca«. Zanimivo je, da takšen naslov nosi ena od Kocbekovih novel v zbirki Strah in pogum, v tej literaturi pa avtor znova reflektira svoja partizanska leta na drugačen način. Prav razstava, ki jo je postavila skupina kritičnih intelektualcev z Dragom Jančarjem ter dr. Vaskom Simonitijem na čelu, mi je v marsičem odprla oči. Žal pa ni postala del stalne razstave Muzeja novejše zgodovine o Slovencih v dvajsetem stoletju – vsaj takrat ne.
Več kot dvajset let kasneje pa okušamo tudi »temno stran Meseca« – da, tistega z veliko začetnico. Govorim seveda o »mladem in perspektivnem« poslancu, ki se je pred leti prebil v parlament s svojo četico kot predstavnik vstajniškega gibanja, takrat še pod imenom Združena levica, ki je združevala več skupin. Narodni heroj Luka Mesec-Nace – takšno partizansko ime sem mu dal, ker je legendarni igralec Nace Simončič leta 1952 v legendarni in meni ljubi radijski igri »Zvezdica Zaspanka« upodobil strogega botra Mesca, ki je ponavljal, da »kazen mora biti« – je danes v maniri poklicnega dvornega revolucionarja utemeljil, zakaj je vzklik »smrt janšizmu« tako zelo trendovski in zakaj je treba ta pojav ustaviti (glej TUKAJ). Mene osebno ni presenetil, niti pretresel. Verjetno zato, ker sem takšne govorice s strani njegove tovarišije že vajen, kar pa v ničemer ne zmanjšuje njene pošastne razsežnosti. Očitno je imel prav nekdanji britanski državnik, ko je zapisal, da se bodo fašisti prihodnosti imenovali antifašisti. Govorim seveda o Winstonu Churchillu, ki je vodil britansko vlado v času druge svetovne vojne in gladko nasedel tako Stalinu kot Titu, kateremu je celo pomagal pri revolucionarnem projektu poboja vojnih ujetnikov, ki so jih Britanci vrnili s Koroške – a kaj, ko ga je isti Tito kljub temu nato čisto po balkansko naplahtal in znova začel igrati po notah starega dobrega protiimperializma, zaradi katerega so začeli vojaki revolucije loviti »angleške vohune« in jih obsojati na smrt.
Prav zapis »narodnega heroja Naceta« je najboljši prikaz, kako s propagando najprej usmeriti ost proti razrednemu sovražniku, ga diskreditirati in ga nato likvidirati. No, njegovi idoli iz časa stalinistične revolucije na Slovenskem so tu in tam tudi obrnili vrstni red: žrtve so najprej likvidirali, nato pa jim pred javnostjo umazali ime. Taktika je postala zaščitni znak udarnih pesti revolucije, celo tako zelo, da jo je moral javno predstaviti celo »največji demokrat« Milan Kučan leta 1994 (v času afere Depala vas) v Novi Gorici, kjer je skušal to taktiko podtakniti nasprotni strani, a je kljub temu največ povedal o sebi.
Seveda pa je jasno, da se proti komunizmu, o katerem so že zdavnaj govorili, da je mrtev in da je sodobni antikomunizem »brcanje v crknjenega tigra« (se mi zdi, da sem to sintagmo zasledil nekoč v eni od kolumen dr. Vlada Miheljaka), ne moremo boriti ne intelektualno niti materialno, ampak predvsem duhovno. Na to dejstvo preveč pozabljamo. Tragično pa je, da je slovenski narod, vsaj tisti bolj katoliški del, strahovito nepoučen o duhovnih sredstvih, ki jih ima na voljo. Verjetno tudi zato, ker se tudi Cerkev zdi, kot da je na pragu 21. stoletja povsem izčrpana in naveličana borbe s sekularizmom in zadnje čase tudi s Covid19. Zato se tudi ljudstvu ne ljubi moliti, ker »itak nič ne pomaga« (ampak se s tem stereotipom niti najmanj ne strinjam – za osvoboditev izpod prekletstva koronavirusa so se namreč darovale maše, tudi klementinske maše v frančiškanskem samostanu v Kopru). Nauk iz Fatime bo očitno treba ponoviti.
Vem pa samo nekaj: da bom odprl šampanjec, ko bo sedaj že legendarni bohinjski župnik Martin Golob, znan po mnogih talentih nagovarjanja množic, preko videobloga naglas spregovoril o sredstvih duhovne borbe in to podkrepil tudi s kakšnim pričevanjem. Naj me Bog usliši…
