Piše: Peter Jančič
Sporočilo današnjih volitev za vladajoče ne bo prijetno. Čeprav so se zadnje tedne tudi s sramotnimi zlorabami oblasti trudili, da bi vplivala na volivce, je že jasno, da po dveh letih Svobodi ne bo uspelo ponoviti, kar je dosegla na zadnjih volitvah poslancev, ko je z velikansko prednostjo povozila vse tekmece. To so zapravili.
Med goljufijami, da bi si povrnili nekdanjo slavo, je bila zanimiva Urška Klakočar Zupančič, ki je odpravila roke, ki jih poslovnik predpisuje za posvetovalne referendume, da bi poslanci Svobode, SD in Levice priznali Palestino tik volitvami.
Poslovnik sem jaz
Z izjavo “jaz bom kot predsednica državnega zbora skrbela za to, da bodo vsi pravni instituti uporabljeni v skladu s svojim namenom”, je pokazala, da živimo v prav posebni svobodi, ki jo določa največja stranka in ne zakon. To si je lahko privoščila, ker imajo v parlamentu veliko večino, v pravni ureditvi pa za kršitve poslovnika za grobo poniževanje opozicije in vseh ljudi, ki jih ta zastopa, ni pravnega varstva.
Z enakim trikom so v času, ko je parlament vodil Milan Brglez, Janezu Janši odvzeli sedež v parlamentu. Zakon o poslancih pravnega varstva ni zagotavljal in računali so, da ga bodo uničili še prej kot bi kdo odpravil to luknjo. A so se ušteli, ker je ustavno sodišče odločilo, da bo samo zagotovilo pravno varstvo opozicijskemu voditelju, potem pa je povsem soglasno kot zlorabo oblasti in kršitev zakona odpravilo odločitev večine, ki jo je vodil Brglez. In Janši so sodniki vrnili ukraden mandat.
Na vrata pride policija, vržejo te iz službe, cenzurirajo že objavljene tekste, sprožijo postopke, da te strpajo v zapor.
Takšne goljufije so v političnem sistemu kršiteljem splačajo. Pri radikalcih na levi je Brglez pridobil in zagotovilo mu je nadaljevanje kariere. V SD, v katero je sčasoma prestopil iz danes že pokojne SMC. Na današnjih volitvah bi se ta kariera začasno lahko končala, SD bo, tako kažejo raziskave, dobila le en mandat in ne več dva in Brglez ni na vrhu liste. A na volitvah so vedno mogoča presenečenja in Brglez lahko svoje “dosežke” iz preteklosti še uporabi proti Matjažu Nemcu, če ga prehiti s prednostnimi glasovi.
Pojasnila Klakočar Zupančičeve, da je bila njena kršitev poslovnika nujna, ker je SDS zlorabila institut posvetovalnega referenduma, da bi glasovanje o Palestini predstavili na čas po volitvah, so bila povsem mimo pameti. Saj kaj drugega kot prestavitev opozicija niti ne more doseči. Vladajoči so jim zadnje mesece zavrnili cel kup posvetovalnih referendumov, razpisali pa na hitro svoje, da bi zvabili dodatne volivce na volitve. Kar je bila pa res zloraba. Volivci danes zaradi tega izpolnjujemo drago anketo o stvareh, ki bi jih vladne stranke, ki imajo odločno večino, lahko že davno uzakonile. Najbolj očitna je zloraba pri glasovanju o evtanaziji. Evtanazijo so poslanci Svobode pred vsega nekaj meseci v parlamentu zavrnili. Pozneje pa razpisali referendum, na katerem danes volivci odločamo ali je bila zavrnitev Svobode neumnost. Če bo večina za evtanazijo, bi to moral biti hud poraz Svobode.
Nevarno je biti novinar
A ker imamo nekoliko posebne medije, te teme zanesljivo nihče ne bo odprl na ta način. Vladajočim se gleda skozi prste. Zelo kritični pa so mediji do SDS in Janše. Razlog za to ni le vpliv, ki ga ima oblast na medije. Za še več gre: vladajoče je nevarno kritizirati, ker ti na vrata pride policija, kot je zadnje tedne k Borisu Tomašiču, vržejo te iz službe (že dvakrat so me), cenzurirajo ti že objavljene tekste, sprožijo postopke, da bi te strpali v zapor, kot so jih proti odgovornemu uredniku Planet TV Urošu Urbaniji.
Urbanija je bil tudi že večkrat žrtev političnih čistk v medijih, tudi tiste, ki je javno znana po tem, da je Borut Meško umrl kmalu po tem, ko ga je politično nastavljeni direktor državne STA Bojan Veselinovič odstavil kot urednika in potem še vrgel na cesto.
Nevarno je biti urednik in novinar. O cenzuri, da bi javnosti prikrili kritike vlade in zlorabe medijev, se je v Sloveniji že veliko govorilo in se pogosto očitalo. Nikoli pa nismo videli tako konkretnega in jasnega primera kot ga imamo v času vlade Roberta Goloba.
Sam sem vesel, da se kljub vsem zlorabam in pritiskom na evropskih volitvah ne krepi blok strank, ki nasprotuje Zahodu in Natu in bi nas iz sveta, kjer se spoštujejo temeljne svoboščine ljudi, tudi svobodo govora in tiska, vrnil tja, kjer smo že bili. Bliže Rusije in Irana. Ali pa vsaj Beograda. Kjer se svoboščine ljudi “smejo uporabljati le v skladu s svojim namenim”.
Kaj je dovoljeno, pa določi oblast. Urške Klakočar Zupančič.
Na volitvah odločamo, kakšne voditelje in kakšno prihodnost si želimo. Zaradi tega pojdite danes volit. Pomembno je, da si izberemo voditelje, ki so nas sposobni peljati naprej in ne nazaj in ki so za vzgled.
Za to svobodo so ljudje tudi umirali. Tudi pri nas, ko smo se osamosvajali. In umirajo tudi danes v Ukrajini. In za to umirajo v Izraelu in Gazi v strašnem konfliktu.
Za svobodo, da ne bodo drugi določali, kaj je dovoljeno reči, zapisati, delati.
Izkoristimo to svobodo. Zavarujmo jo. Na volišču.
Opomba uredništva Demokracije: Kolumna je bila v izvirniku objavljena na portalu Spletni časopis še pred volitvami oz. razglasitvijo njihovega izida. Sporočilo, naj zavarujemo svobodo, pa velja tudi za vse naslednje volitve.
