Dvomim, da kateri od bralk in bralcev Demokracije še nikoli ni slišal za pisatelja Draga Jančarja. Morda je še kdo, ki še ne ve za njegov znameniti esej »Egiptovski lonci mesa«, ki je izšel že pred četrt stoletja, torej sredi devetdesetih, ko je poosamosvojitveno dogajanje krenilo v čas tako imenovane retrotranzicije ter restavracije rdečega režima v novi preobleki.
V času, ko je esej izšel v istoimenski knjižici, sem bil seveda za branje takšne literature še premlad. Sem pa nanj postal pozoren nekaj let kasneje, ko sem se v letu svoje mature (1998) udeležil teološkega tečaja (kasneje preimenovanega v Nikodemove večere) z naslovom »Ljubim, torej sem«. Na enem od večerov, ko je svoje predavanje (“Liberalizem in vprašanje človekovega dostojanstva”) imel dr. Anton Jamnik (sedaj ljubljanski pomožni škof), sem v samem predavanju ujel tudi nekatere citate iz prej omenjenega Jančarjevega eseja in sicer tam, kjer je omenjal »novi totalitarizem«, ki se bo, tako Jančar, imenoval »cinična distanca«. Poanta naj bi bila v tem, da se hlastanje po brezmejni človekovi svobodi ter tehnološkemu napredku lahko prej ali slej sprevrže v totalitarnost. V besedilu predavanja se je tako pojavil še precej starejši izraz, ki ga je uvedel mislec Alexis de Tocqueville (»Demokracija v Ameriki«), namreč »mehki despotizem«, ki naj bi nastal ob slabljenju civilne pobude ter soočenju nemočnega posameznika z gromozanskim državnim aparatom (ali pa, kot vidimo v današnjem času, gospodarskimi korporacijami in karteli). In zdi se, da sta tako Tocqueville kot Jančar v svojih spisih na nek način preroško napovedala to, kar se je zgodilo prav v uvodu leta Gospodovega 2021 v ZDA, torej v državi, ki smo jo vsaj doslej imeli za zibelko sodobne demokracije in kjer se je Thomas Jefferson v Deklaraciji o neodvisnosti navdihoval tudi po načinu predaje oblasti v starodavni Karantaniji. Torej tiste države, ki naj bi najbolj značilno predstavljala korenine sodobnega slovenstva (pa čeprav se mnogi zgodovinarji s tem ne bodo ravno strinjali). Ustoličevanje karantanskih knezov je namreč nekakšen pravzorec demokratičnega postopka predaje oblasti.
Toda demokracija je skozi stoletja in še zlasti v zadnjem stoletju postala mnogo več od pravice ljudstva, da samo izbere oblastnika. Postala je nekakšen sinonim za spoštovanje človekovih pravic in svoboščin, tako individualnih kot kolektivnih. Tudi svobode govora, ali, če smo natančnejši, svobode izražanja. Slovenci imamo v zvezi s tem dokaj tragične izkušnje, saj je še konec osemdesetih let, ko so nekatera javna glasila že širila meje svobode, še vedno veljala zakonodaja, ki je vsakršno drugačno mišljenje tretirala kot napad na ustavno ureditev države. Zakonodaja torej ni ščitila državljana pred oblastjo, ampak ravno obratno: ščitila je državo pred državljani. Ustava, ki so jo v času slovenske pomladi pripravljali pisatelji, sociologi ter intelektualno jedro ideologov slovenske državnosti, je sicer zagotovila vsaj to, da so lahko tisti, ki mislijo drugače od oblastnih struktur, lahko javno objavljali svoje teze, ne da bi bili zaradi tega deležni kaznovanja, preganjanja, cenzure in raznih zvijač, ki so se jih nosilci moči posluževali, ko je bilo potrebno drugače misleče potisniti na družbeni rob. Na žalost pa ustavni sistem prav te možnosti zvijačnega zapiranja javnega prostora ni predvidel in se je v času retrotranzicije močno razpasel. Seveda smo se zaradi tega Slovenci nostalgično ozirali čez mejo v Evropsko unijo (takrat še nismo bili člani) in celo v ZDA, a tisti deus ex machina, ki bi stvari postavil na svoje mesto, se seveda ni pojavil. In se tudi ne bo.
Jasno je, da je razvoj interneta ter družbenih omrežij, ki so postala del splošnega porabništva, nekako pomagal pri razgradnji starih monopolov v državah, kjer je bila zaradi neuspele tranzicije svoboda govora močno omejena in novi mediji niso mogli uspeti. Za slovensko politično nomenklaturo, ki se še vedno navdihuje iz revolucionarnih izročil, je bilo to neprijetno, saj ni mogla več vzdrževati svojih monopolov. Prav tu pa ji je prav prišel novi zaveznik – globalna nova levica, ki je zrasla iz »revolucionarnega« leta 1968 in je vsaj takrat terjala pravice do svobodnega izražanja tam, kjer so državne oblasti to preprečevale. Vendar je to pomenilo tudi preboj v javnost vseh tistih mislecev, ki so vsaj od francoske revolucije naprej veljali za »nazadnjake«, torej za sovražnike progresivne družbe. V Sloveniji se je ta konflikt manifestiral tako, da so neposredni dediči liberalno usmerjenega partijskega podmladka, ki je zlasti v drugi polovici osemdesetih let predstavljal izzivalca partijske represije, po volitvah leta 1990 postali najostrejši nasprotniki koalicije Demos. Skozi tridesetletno obdobje in menjavo generacij se je tako izoblikovalo jedro nove levice, ki je po zgledu svojih partijskih očetov pripravljena znova poseči po cenzuri in celo represiji, a v sedanjem trenutku lahko uporablja mehanizem t. i. mimikrije, vsaj dokler bo na oblasti človek, ki so ga v osemdesetih letih imeli za svojega (vsaj tako so mislili), nato pa ga razglasili za izdajalca.
Vsa ta igra pa je že nekaj časa globalna: Janez Janša naj bi bil v evropskem prostoru zaveznik madžarskega premierja Viktorja Orbana, pa podobno misleče vlade na Poljskem in še kje. Prav ta srednjeevropska konservativna in domoljubno usmerjena aliansa pa predstavlja zelo moteč element za globalno progresivno levico, ki jo finančno usmerja George Soros. A glavna bitka v tem trenutku poteka prav v ZDA – po domnevnem (!) vdoru Trumpovih privržencev (za katere se je izkazalo, da to sploh niso) v sicer zelo dobro varovano zgradbo ameriškega kongresa so vodilna družbena omrežja krenila v ofenzivo s cenzuro, medtem ko so velike korporacije, ki imajo v lasti največje sisteme spletnih strežnikov, onemogočile alternativna družbena omrežja. Sporočilo je bilo zelo jasno: potrebno je povsem onemogočiti ne samo Donalda Trumpa, ampak agendo, ki jo zastopa. Če bi v tej zgodbi šlo samo za odhajajočega ameriškega predsednika, ki so mu uspeli ukrasti drugi mandat, bi bilo vso to »brcanje v crknjenega tigra« (mimogrede, to sintagmo sem si sposodil iz neke stare kolumne dr. Vlada Miheljaka v Dnevniku) povsem neproduktivno. In jasno je, da tu ne gre več za nek normalen prenos oblasti s Trumpa na Josepha Bidna (realno pa Kamalo Harris), ampak za globalni prevrat oz. obračun s konservativizmom. To se je navsezadnje pokazalo že precej let nazaj, ko so začeli glavni protagonosti globalnih omrežij postavljati pravila, ki bi omejevala »sovražni govor«, pri čemer bi sami arbitrarno odločali o tem, kaj sodi v to kategorijo. Denimo, celo uradni twitter profil radia Študent, ki je v osemdesetih letih predstavljal eno od točk odpora proti partijskemu nasilju, je nedavno upal javno zapisati parolo »smrt janšizmu«, ki pa seveda po merilih cenzorjev ne spada v sovražni govor.
Vendar pa se protagonisti globalne cenzure očitno ne zavedajo, kako veliko poslovno škodo povzročajo – sami sebi. S tem, ko je svoboda govora postala neke vrste tržno blago, sovražni govor pa sredstvo nove globalne »cinične distance«, bodo morali tovrstni odločevalci sprejeti odgovornost tudi za finančne posledice. Morda je tudi zato nemška vlada pod vodstvom že skoraj odpisane Angele Merkel stopila korak nazaj in izrazila kritično stališče do globalne cenzure. Presenetljivo, če pomislimo, da je nemška kanclerka v zadnjih letih zaradi liberalne politike do migracij veljala za Arhimedovo točko prostozidarske zarote znotraj evropske politične opcije, katere začetniki so dejansko krščansko usmerjeni očetje združene Evrope. Toda Merklova se je – očitno tudi z distanciranjem od politike Evropske komisije, ki jo vodi njena rojakinja Ursula von den Leyen – dejansko izkazala že v izteku leta 2020, ko je pozitivno sprejela Janševo pobudo za razrešitev konflikta, ki je nastal v zvezi z vladavino prava ter delitvijo evropskih sredstev pri okrevanju zaradi pandemije covid19. Kompromis, ki je vsaj za zdaj umiril zaostrene odnose med Brusljem ter srednjeevropsko »konservativno alianso«, je bil namreč za globalno levico hud šok, zato je slednja morda še bolj motivirano udarila po ZDA.
In konec koncev, če sam spoštujem svobodo govora, ne bom šel omejevat razglašanja levičarskih parol. Vseeno pa jim bom javno nasprotoval. In se tudi ne vznemirjam preveč, če denimo Aljuš Pertinač v oddajo Faktor pripelje razvpitega člana SD dr. Jerneja Štromajerja. To je pač njegova osebna odločitev, za katero bo pač sam nosil (poslovne) posledice. A do nje ima pravico, čeprav je zaradi tega veliko rednih gledalcev Faktorja zavijalo z očmi. V svetu šovbiznisa je pač tako, da je veliko lažje izgubiti občinstvo kot ga pridobiti. Tudi insceniran incident z gloso Aleksandra Škorca konec lanskega leta v Demokraciji bi lahko sicer prinesel tudi kakšno neprijetno posledico pri poslovanju. Vendar se to ni zgodilo, saj se je izkazalo, da so vsi tisti cenzorji, ki so terjali nič manj kot kazenski pregon zaradi glose, po drugi strani spodbujali in podpirali veliko bolj nestrpne izpade v javnosti. Tovrstne dvojne vatle dežurnih cenzorjev so seveda prepoznali tudi naši bralci. Svoboda izražanja se seveda konča tam, kjer se konča svoboda in dostojanstvo drugega, to je jasno – a ko gre za svobodo izražanja kot vrednoto, varovanja le-te zagotovo ne bi zaupal tistim, ki jo uporabljajo zgolj po potrebi takrat, ko je treba braniti lastne interese. Ne smemo namreč pozabiti, da je oče slovenske državnosti dr. Jože Pučnik plačal zelo visoko ceno v času, ko je partijski režim svobodo izražanja omejil na minimum – namreč skupno sedem let zapora ter družbena izolacija po prihodu na prostost. Dandanes seveda mnogi izražajo podporo tovrstnim praksam, kar sicer ni prepovedano, je pa vsaj čudaško. A ko besede postanejo meso in se cenzura začne vračati v prakso, takrat to ni več stvar svobode govora, ampak stvar državljanske ozaveščenosti ter integritete. Kajti cinična distanca, ki jo je preroško napovedal v uvodu omenjeni Drago Jančar, ne izbira žrtev.
