12.6 C
Ljubljana
sreda, 19 maja, 2021

Sv. Miklavž je prinesel perutke za Pirjevca in Partizane

Akad.prof.dr. in politikant Jože Pirjevec se pri opotekanju Partizanov v javnost lahko opre na zdrave sile.

Tako so v utemeljitvi, da  kot »pomemben dosežek slovenske humanistike in evropske historiografije nominira žirija Pirjevčeve Partizane za Knjigo leta 2020«, zapisali tudi, da »posebej poglobljeni profili Titovih sodelavcev izkazujejo izjemno avtorjevo poznavanje tematike«. Med posebej »poglobljenimi« menimo le primer Andrije Hebranga, ki ga Tito da umoriti (verjetno 11. junija 1949 – Pirjevec piše o smrti v letu 1948), o katerem Pirjevec zapiše vrsto nedokazanih podtikanj in obrekovanj, in to kljub temu, da je bil Hebrang  rehabilitiran tako na Hrvaškem kot v Srbiji. Nič pa Pirjevec o tragediji Hebrangove družine, zlasti žene Olge.

Res žirirana urgenca za reanimacijo Partizanov.

Ljudstvo je povedalo svoje in Partizani so bili prepričljivo peti od petih finalistov za Knjigo leta 2020. 

Drugo berglo so ponudili Pirjevcu v Javni agenciji za raziskovalno dejavnost, kjer  »je bil izbran s strani članic in članov Znanstvenega sveta Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) na podlagi predloga članov Znanstvenoraziskovalnega sveta za humanistiko.« Prosil sem za pisno obrazložitev nominacije …

Ne v enem ne v drugem organu ne vidim oseb, ki bi se kaj dosti spoznale na okupacijo, revolucijo, protirevolucijo, rezistenco, državljansko vojno,  tranzicijsko pravičnost …   Spoštovali pa bi lahko vsaj staro načelo, da kup kamenja, pa naj bo kar največji, še ni hiša.

Da ne Pirjevca   ne Partizanov nobena bergla ne more rešiti, je v 2.decembra letos  v Primorskem dnevniku dokazal kar sam.

Pirjevec: »Kljub vsemu pa se mi je zdelo primerno, da o njem (partizanstvu – op. p.) zapišem vse, kar vem: tudi negativne plati, tudi zločine. Pričakoval sem očitke z levice, saj sem pripoved sklenil s povojnimi poboji, a s te strani ni prišlo do nobenega ugovora, ker so ljudje očitno razumeli, da je celovit pristop do naše zgodovinske izkušnje potreben, če hočemo premostiti travme preteklosti.«

Moje vprašanje Pirjevcu je: Kako bi lahko pisali o najhujšem zločinu vojnem zločinu in zločinu proti človečnosti po 2. svetovni vojni v Evropi, če pa med literaturo, navedeno v Partizanih, ne navajate niti ene temeljne sodobne raziskave o povojnih množičnih umorih vojnih ujetnikov in civilistov ne v Sloveniji ne v Jugoslaviji? Kako je mogoče ovrednotiti pojav, če   ne upoštevate  ustreznih pravnih kvalifikacij zločinov? Kako je mogoče pisati o množični povojnih umorih, ne da bi povedali, kar je že znanega o žrtvah in zločincih?

Bernard Nežmah je zapisal, da so Partizani »knjiga, ki bi bila vratolomna leta 1985«. Danes pa je obupno pomanjkljiva, zastarela, nespodobno nepopolna, civilizacijska stranpot. Tista levica, ki skriva titoistične zločine in brani zločince, je s Partizani seveda lahko zadovoljna. A uvažanje zločina in zločincev v demokratično R Slovenijo ni sprava – je barabija! Če pustimo spravo po hribarsko&pirjevsko kot propadli projekt, vas sprašujemo, če pristajate na pravico mrtvih do groba in spomina? Ali ste za to, da Rome, ki so jih umorili partizani, pokopljemo v Ljubljani? Ali ste za to, da se uredi oskrunjeno domobransko vojaško pokopališče na Orlovem vrhu? Ali ste za to, da se uredita falzificirana nova/stara razstava in grobišče na Sv. Urhu?

Pirjevec: »Desnica pa tega diskurza ni sprejela in tako sem postal tarča načrtovanih napadov, ki so verjetno zaukazani od zgoraj. Gre za odločitev, ki služi današnjemu političnemu boju.«

Lahko komentiram le, da je z gornjo   lažnivo racionalizacijo Pirjevec odkrito priznal, da se boji resnice o partizanih! Tako kot njegovi mentorji od Janeza Stanovnika do Zdenka Roterja. Glede na to, da nisem opazil, da bi se  razen mene še kdo kaj več kritično ukvarjal s Partizani,  se je s to izjavo Pirjevec uprl kar svojemu predsedniku SAZU, prof. dr. Petru Štihu. Štih mu je namreč večkrat svetoval, naj se na kritiko odziva z dialogom. Toda   Pirjevec je izbral drugo pot, noče sprave z resnico.

Ljubi Pirjevec, kot že večkrat vas prosim za odgovore, dialog: Kaj pomeni napad z desne – ali je to opozarjanje na katastrofalne napake in pomanjkljivosti Partizanov?  Če je napad »zaukazan od zgoraj«, kdo naj bi ga ukazal? V čem naj bi bilo ugotavljanje napak in pomanjkljivosti v Partizanih politični boj?  Če gre za politični boj, ali se je kdo bolj smešil s politično-ideološkimi maškaradami kot ravno vi, je kdo bolj oskubil resnico o partizanih kot vi?

Strahopetno Pirjevčevo bežanje od vsebinskega dialoga kaže, da nobena bergla ne Pirjevca ne Partizanov ne more rešiti.  

Pirjevec, ki je takrat vodil komisijo za zgodovino pri komunističnih veteranih,  je 12. julija 2018 v Primorskem dnevniku zapisal: »Sedaj, ko končujem knjigo o partizanih, ne morem mimo ugo­tovitve, da so Tito, Kardelj in šte­vilni drugi gradili pred vojno in med njo svojo politiko na ukani.

Ljudem so zagotavljali, da je Sov­jetska zveza ‘cvetoči vrt’ človeštva, sami pa so dobro vedeli, da ni tako.«

22. julija je dodal: »Pre­pričan sem, da je bil Stalinov režim primerljiv s Hitlerjevim, ker je povzročil prav toliko ali še več trpljenja, smrti in gorja. Z mojega zornega kota je bil še bolj obsojanja vreden, ker je uničil eno najplemenitejših idej člo­veštva – idejo socializma.« 

Toda, ali so jugoslovanski stalinisti naredili kaj drugega kot njihov vzornik Stalin?

Pirjevec se s to srčno socialistično bolečino uvršča med ljubitelje socializma, ki jih dobro označuje naslov zanimive knjige:  Socializem – propadla ideja, ki nikoli ne umre (Christian Niemietz, Socialism: The Failed Idea That Never Dies, 2019).  

Heinrich Mann, ki je pred nacionalsocializmom pobegnil iz Nemčije, je položaj opisal takole: »Člo­vek lahko nekaj časa stoji na glavi . . ., narod mogoče malo dlje . . ., ampak po­tem se mora zvrniti.« Friedrich A. Hayek   leta 1988 zapiše, da se intelektualci, ki zaman iščejo resnično socialistično skupnost, zatekajo v sanjarjenje, potem pa jih strezni neskončna vrsta propadlih »utopij« – Sovjetska zveza, Kuba, Kitajska, Jugoslavija, Vietnam, Tanzanija, Nikaragva …  Po spletu pa kroži pikro opažanje, da je vseh 42 poskusov uresničitve socializma propadlo.

Roger Scruton meni, da  protislovni značaj socialističnih utopij razloži nasilje, ki je potrebno, da bi socializem uvedli: potrebno je neomejeno nasilja, da bi ljudje izvedli, kar je nemogoče. Žiga Turk je to izrazil takole: »Nemogoče sisteme (socializem) je mogoče uresničiti samo z neomejenim nasiljem.« 

Pirjevec ohranja vero v komunistično stojo na glavi, čeprav je v Partizanih ena rdečih niti prav partizansko nasilje v stalinistični revoluciji. Pirjevec v Partizanih ni nič drugačen kot je sicer v svojih plitvih paberkovanjih o slovenskih stalinistih. Piše o socializmu s človeškim obrazom tako, da navaja predvsem citate Edvarda Kardelja – kot da bi lisica opisovala nego kur. Pa bi bilo veliko bolje, če bi upošteval kako solidno raziskavo o tem, kako nečloveško so se počutili podložniki tega režima.

Pirjevec v Partizanih med literaturo navaja temeljno delo dr. Jere Vodušek Starič Prevzem oblasti 1944 – 1946 (1992), toda njenega osnovnega sporočila ne more, noče sprejeti.

Vodušek Staričeva po Isaacu Deutcherju poudarja, da je bila  „zgodba revolucij v Vzhodni Evropi po drugi svetovni vojni zgodba o nizu manevrov, taktike in trikov, ki so se naposled zložili v vzorec revolucije, vsak zase pa so bili samo revolucionarni teror. Pri nas niso prinesli samo obračuna z vsakršno opozicijo ali z lastnimi zavezniki v protifašističnem boju, prinesli so tudi množične fizične likvi­dacije in zatiranje nacionalnega osvobajanja, h kateremu so Slovenci postopoma korakali že celo stoletje. (poudaril JD) Zato mogoče ni odveč spomniti na misel, da človek in človeštvo lahko razumeta in oprostita, pozabiti ne smeta.“  

Da bi se izognil zgodbi in sodbi o tem, kakšno strašansko nasilje so nad svojimi podložniki, sopotniki, soborci in nad samimi sabo zganjali jugoslovanski stalinisti,  skuša Pirjevec zakriti stalinistični veliki teror z floskulami o antifašizmu. To je vztrajanje na stari zgodbi, na titoističnem modelu okupacije zgodovinskega spomina s terorjem sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Tudi ta je klavrno propadel, a nas je kot narod hudo ranil.

Da bi pomagal Pirjevcu in tovarišem v bolečini, je sv. Miklavž prinesel Partizanom perutke. Perutke sv. Miklavža bodo odrešile Partizane klavrne eksistence v demokratični stvarnosti. Nesojena knjiga leta bo postala leteča knjiga. S perutkami sv. Miklavža bodo Partizani odfrčali za sibirsko luno, kjer bodo lahko blaženo živeli v lažeh, utvarah, strašanskih domišljijskih ofenzivah in še bolj umišljenih neskončnih zmagah. Kjer bodo večno in neizpodbitno veljala načela leninizma-stalinizma, revolucionarnega terorja, diktature proletariata, enopartijskega totalitarizma, socialističnega samoupravljanja s pluralizmom interesov, kjer se bo po govorih herojev dvigovala produktivnost in kjer se bodo cedila nova in nova medena, znanstveno najodličnejša opravičila za zgodovinske polomije …  Tam dialog ni potreben, tam bodo Pirjevec in tovariši lahko nemci v hosti.

Če pa bodo perutke sv. Miklavža za polet hude teže premalo, pa bodo prosili še za leto 2021, da jim sv. Miklavž prinese še kak propeler … Če še to ne bo zaleglo, se zna zgoditi, da če ne vrag, bo pa kar hudič pomagal …

Dr. Jože Dežman

Prihodnjič o Pirjevcu v velikem terorju  

Zadnje novice

Sorodne vsebine