Piše: Dr. Štefan Šumah
V šestdesetih letih so po razglasitvi neodvisnosti mnoge afriške države v razmeroma kratkem času sprejele cel kup, lahko bi rekli, nepremišljenih, če ne celo neumnih ekonomskih ukrepov, ki pa so bili v veliki meri plod sodelovanja z zahodnimi svetovalci. Sploh v podsaharski Afriki so prevzeli ekonomske pa tudi politične usmeritve, ki so sčasoma vodile v »afriški tip socializma«; ena od teh usmeritev je bila nadzor nad cenami kmetijskih pridelkov. Ta ukrep je bil predvsem populistično usmerjen, saj so vlade želele ustreči predvsem prebivalcem velikih mest in si zagotoviti mir, s tem da bi jim zagotovile nizko ceno hrane. Cene so določili precej pod tržno ceno, ki bi bila še sprejemljiva za kmete oziroma bi se dosegala na prostem trgu.
Rezultat regulacije cen v teh afriških državah je bil jasen in tudi predvidljiv vsakomur, ki se kolikor toliko spozna na delovanje prostega trga. Dolgoročno se pač zgodi, da se moraš, če določiš ceno, ki je veliko nižja od tržne cene, spoprijeti s posledicami tega in te so: pomanjkanje, črni trg, sprememba strukture proizvodov, ukinjajo se nerentabilni proizvodi, v primeru kmetijstva se pač ene kulturne rastline, te, katerih cena je regulirana, zamenjajo s tistimi, katerih cena ni regulirana (kot da bi gojenje pšenice, katere cena je regulirana, zamenjal z gojenjem malin, katerih cena ni regulirana), se neha kmetovati ali pa se kulturna rastlina prideluje le v omejenem obsegu (zase in za družinske člane). Skratka, regulacija cen kmetijskih pridelkov je v marsikateri afriški državi povzročila njihovo pomanjkanje, črni trg in splošen upad kmetijske proizvodnje.
Zakaj sploh pišem o tem? Zato, ker se pripravljajo podobni gospodarski ukrepi v Sloveniji pa tudi v številnih drugih evropskih državah (regulacija cen goriv, regulacija najemnin, živilskih proizvodov …). Regulacija cen hrane pa tudi goriv in najemnin je ples po robu prepada, sploh če gre za dolgotrajne ukrepe. Država ima v tem primeru, da ne pride do pomanjkanja in posledično črnega trga, na katerem so cene višje od tržnih, na razpolago predvsem subvencije, subvencije za kmete (sicer subvencionizem v EU v resnici že dolgo poteka), subvencije za najemodajalce, subvencije za trgovce in uvoznike goriv … Vendar se s tem ne reši dolgoročno prav nič, saj se tako popolnoma deformira trg, ki je edino pravo merilo vrednosti. Tržne cene so pač podvržene nihanjem, ponudba – povpraševanje. Večja je ponudba, manjše je povpraševanje, nižja je cena. In seveda obratno. Trg deluje. S subvencijami pa se to popolnoma popači, ker nihče več ve, ali je osnovna cena (proizvodna cena, uvozna cena …) prava in ali država daje dovolj, preveč ali premalo subvencij.
Od kod pa denar za subvencije? Iz davkov, seveda. In več je subvencij, višji davki so potrebni, da se nahranijo vsi apetiti (ker seveda ne gre samo za apetite teh, ki pričakujejo subvencije, pač pa svoj lonček pristavijo še drugi, ki vidijo priložnost, da pridejo do denarja, se davki povišajo še bolj, kot pa bi bilo treba). Dejansko pa bi bilo treba ukrepati popolnoma drugače: znižati davke in pustiti trgu, da deluje, saj bi le tako prišli do, kot bi rekli klasični ekonomisti, naravne cene. Naloga države bi morala biti le nadzor nad mogočimi špekulacijami, ki bi umetno dvigovale cene, in jih s kratkoročnimi ukrepi tudi preprečevati. Vendar pa v Sloveniji obstajata težavi (tudi med ekonomisti), prvi se reče ideološka zaslepljenost, drugi pa nezaupanje v »spontani red« (po Hayeku), obe pa sta ostanek socialističnega razmišljanja, po katerem naj bi država vedela, kaj je najboljše za državljane. In pod to vlado sprememb niti ne bo pričakovati, saj jo vodijo oziroma v njej sodelujejo tudi ekonomsko popolnoma neuki sofisti, katerih sicer izjemno privlačne ideje so, gledane z ekonomskega stališča, popolnoma zgrešene. Trga se na dolgi rok pač ne da regulirati ali ogoljufati, zakonitosti delujejo tako ali drugače.
Štefan Šumah je raziskovalec korupcije in vedenjske ekonomije na raziskovalnem inštitutu.
