Ste tudi vi opazili, da danes, četrtega maja, ni samo god sv. Florjana, ampak tudi štirideset let od »uradnega odklopa« jugoslovanskega voditelja Josipa Broza Tita? In da so še posebej v teh dneh njegovi privrženci, ki se že štiri desetletja trudijo, da bi svoje božanstvo obudili od mrtvih, še posebej pobesneli?
O Titu je bilo doslej zapisano že toliko vrstic, da ne bi rad ponavljal vsega tega, kar se je pisalo o njem po različnih knjigah. Izpostavil pa bi zgolj eno njegovo lastnost, zaradi katere je odnos do njegove osebnosti še vedno točka šentflorjanskega nacionalnega nesporazuma. Namreč, Tito je bil dovolj zvit, da je lahko pred vsemi državljani propadle Jugoslavije izkazoval imidž »dobrega očeta«, ker je vsa umazana dela v glavnem prepuščal svojim rabljem. Tu je treba priznati, da je bil glede tega »džentelmen«. Ko so leta 1952 v najbolj strupenem obdobju proticerkvene retorike v Novem mestu od oblasti naščuvani napadalci zažgali škofa Antona Vovka, je kasneje zavrnil obisk Novega mesta, češ tu zažigajo škofe. Ali je to samo urbana legenda ali pa se je vrhovni partijski poglavar nekoliko ustrašil za svoj ugled, ni znano. Vendar mu je treba priznati, da je skušal celo v očeh mnogih disidentov, obsojencev ter političnih nasprotnikov ostal razmeroma »čist«. Se pravi, če je kakšen lokalen komunistični funkcionar naredil komu krivico, si je oškodovanec mislil, češ bom pa pisal predsedniku Titu. A veliko vprašanje je, koliko jih je v resnici na takšen način doseglo pravico. Tito namreč ni bil kdorkoli – pred drugo svetovno vojno je bil dobro plačan agent Kominterne, ki je poskrbel, da pred začetkom projekta komunistične revolucije v Jugoslaviji ni imel več neposrednih konkurentov in je postal »Stari« – torej najstarejši med vsemi partijci ter človek z absolutno avtoriteto. Vsi kasnejši notranji obračuni, ki so se zgodili, pa naj bo to s Stanetom Kavčičem, Milovanom Đilasom ali Aleksandrom Rankovićem, so namreč izhajali prav iz Titovega osebnega občutka ogroženosti, pa tudi zaradi boja med dvornimi prišepetovalci. Njegova politika je bila boljševiška, a ne premočrtna – bila so obdobja izrazitega ohlajanja in približevanja sovjetskemu komunizmu, a že nekaj let je lahko sledila »otoplitev« in približevanje Zahodu.
In prav tu se tudi skriva ključ za razumevanje njegovega položaja – namreč njegovo krmarjenje med Scilo (Sovjetsko zvezo) ter Karibdo (Zahodom). Zahodnjaki so mu bili hvaležni, da se je leta 1948 znašel v konfliktu s Stalinom in si je upal iti na svoje, verjetno je dobil tudi kakšno koncesijo, da Jugoslavija ne bo napadena s strani Rusov, če gre »na svoje«. Inovativnost Titove tovarišije se je kazala v tem, da je tudi dokaj naivnim zahodnjakom hitro ponudil »alternativne rešitve« v obliki samoupravljanja ter ustanovitve gibanja neuvrščenih kot »tretje poti« v mednarodni politiki. Verjetno je to svojo zvijačnost Tito znal ponuditi že v času svetovne vojne, takrat seveda s Stalinovo pomočjo, ko je leta 1943 na teheranski konferenci dobil podporo predstavnikov velesil, da postane edini nosilec oboroženega odpora proti silam osi na območju Jugoslavije. Posledično so Britanci odrekli podporo jugoslovanski vojski v domovini ter na nek način prisilili jugoslovansko vlado v emigraciji (v Londonu), da se je pogodila s Titom, ne glede na strahove, da bo Tito kot Stalinov vazal dopustil izkrcanje sovjetskih čet na Balkanu. Verjetno so tudi ti strahovi kasneje pripomogli, da je Zahod po informbirojevskem sporu Titu velikodušno odpustil njegovo sodno preganjanje »imperialistov« ter mu ponudil številne finančne ugodnosti, zaradi katerih je lahko Jugoslavija lažje financirala svoj sicer zelo potraten socializem, ki se je kazal v obsedenem oboroževanju JLA ter v povsem zgrešenih gradbenih projektih tovarn, ki so kasneje prinašale samo izgubo. Svinčena sedemdeseta leta, ki so prinesla zadnjo Kardeljevo ustavo ter zakon o združenem delu, malo pred tem pa silovit obračun z »nezdravimi silami«, so sicer omogočala razmeroma mirno gospodarjenje, tudi na račun prednosti Jugoslavije, ki jih je imela v času naftne krize zaradi svojih povezav z državami Bližnjega vzhoda. A konec sedemdesetih let je bilo že vse drugače – ko je bil Tito tako rekoč že na smrtni postelji, naj bi ga decembra 1979 vodja slovenske republiške partije Franc Popit-Jokl že sam opozarjal, da Jugoslavija drvi v gospodarski propad. Kot da bi se tovarišija kesala, da je osem let pred tem s prestola republiške vlade izrinila liberalnega komunista Staneta Kavčiča.
S smrtjo državnega in partijskega poglavarja se je na smrtni postelji znašla tudi država, ki jo je vodil. Normalno je, da so mu mnogi svetovni voditelji izkazali spoštovanje ob slovesu – to je bila pač logična posledica Titove pragmatične politike, ki se je mešala tudi s samozadostnostjo. A diplomatsko udinjanje svetovne politične smetane je eno, gospodarska realnost pa drugo. Povsem zadolžena Jugoslavija je prihajala v fazo, ko ni bila več sposobna plačevati dolgov, ukrepi jugoslovanske »železne lady« Milke Planinc pa so v življenje državljanov SFRJ posegli precej bolj dolgoročno kot pa letošnji ukrepi vlade zaradi epidemije Covid19. A pomagalo ni ničesar več – niti Kraigherjeva komisija, niti kasnejši pozni titoizem predzadnjega jugoslovanskega premierja Branka Mikulića, ki se je neuspešno pogajal z mednarodnim denarnim skladom, še manj pa »mediteranski nasmešek« njegovega naslednika Anteja Markovića, na katerega je Zahod stavil kot na rešitelja težav države, ki se je pod vplivom »novega Tita« (pravzaprav »vožda«) iz srbskega Požarevca že razkrajala. Titov projekt, na katerega je stavil tudi Zahod in ga je skušal braniti do zadnjega, češ države se združujejo in ne razdružujejo (primer tedanje Nemčije, pa Evropske skupnosti…), je doživel svoj »Waterloo«.
Ne glede na to, da je šla Jugoslavija rakom žvižgat, pa se oživljanje božanstva nadaljuje. Na drugačen način – če je treba, tudi z bicikliranjem pred parlamentom. A to je zgolj prispodoba tega, kar se dogaja na nacionalni televiziji in v mainstream medijih nasploh: da izvajalci medijskega poročanja upogibajo hrbet in pritiskajo navzdol, kot je ravnanje političnih biciklistov nekdaj označil zgodaj umrli komunistični revolucionar Boris Kidrič. In sedaj skušajo z obujanjem razrednega boja, izvajanja konstruktov ter laži znova uveljaviti skoraj pol stoletja staro načelo Titovega pribočnika Staneta Dolanca, da nam mora biti popolnoma jasno, da »smo mi, komunisti« v tej državi na oblasti in da nikoli ne bo drugače. In medtem ko se vlada ukvarja z razvojnimi vprašanji in hkrati seka lovke nevladnih organizacij, ki bi nadaljevale Dolančevo prekletstvo, ljubitelji božanstva tudi po štiridesetih letih eksodusa iz titoizma še kar naprej iščejo defilbratorje, da bi končno oživili Mesijo iz Kumrovca. In ob tem vse slabe lastnosti le-tega takoj pripišejo aktualnemu predsedniku vlade…
