Piše: Lea Kalc Furlanič
Ko smo minule dni v koprskem samostanu sv. Ane poslušali predavanje zgodovinarjev dr. Jožeta Možine in dr. Renata Podbersiča o slovenskem razkolu, se nam je milo storilo v srcih in dušah.
Nekajdesetletno raziskovanje dr. Možine okoliščin in izvora slovenskega razkola, kar je zaokrožil v bogati, že osmič ponatisnjeni monografiji, je prineslo dolgo zamolčano zgodovinsko resnico o partizanih, okupatorju, bratomoru, ki se je marsikdo v Sloveniji boji. Pred njo beži. Zgodovinar je vsako trditev utemeljil z arhivskimi dokazi, vsebine knjige mu nihče ne more izpodbijati. Ga pa zato slovenska »priznana« stroka ignorira. O knjigi doslej na njihovi strani ni izšla nobena recenzija, nobena ustanova ni pripravila simpozija. Nešteto pa so jih pripravili za manj strokovne, manj obsežne raziskave. Če bi podobno knjigo v svoji luči spisal dr. Jože Pirjevec, bi zagotovo organizirali svetovni simpozij.
Podobno se je zgodilo z raziskovalnim delom dr. Rada Pezdirja, ki je – enako izključno s pomočjo arhivskega gradiva – razkril gospodarski kriminal vzporednega mehanizma v Sloveniji v času Jugoslavije. Grozljiva dejstva o pokradenih milijardah javnega denarja niso zanimala nobene javne institucije ali medija. Razumljivo. Resnica boli, je nevarna. Če sodstvo deluje, vodi tudi v zapor.
Bolijo tudi profesionalni dosežki konkurence. Ko je TV-voditelj in direktor Nova24TV Boris Tomašič izpeljal najdaljšo televizijsko pogovorno oddajo na svetu in s tem postavil Guinnessov rekord, ga osrednji mediji še omenili niso. Nekaj malega nepopolnih informacij je zapisala STA, kopirala sta jo dva manjša medija, se je pa po socialnih omrežjih usulo žaljivih pripomb, da glava boli. V normalni državi bi Tomašiča po takem podvigu povabili na javno RTV in na univerzo, da jih uči, kako se delajo najbolj gledane oddaje.
In v normalni državi bi v imenu resnice, kakršno je razkril dr. Možina, podrli spomenike krvnikom NOB in jih raje postavili moji, vašim nonam, ki so v gorečih tankih žrtvovale svoje 15-letne sinove in može, ki so morali dočakati smrt v nemških taboriščih, ker so z lesom zalagali partizane.
