Piše: Dr. Metod Berlec
V Sloveniji se pod sedanjo neosocialističo Golobovo vlado znova soočamo s skoraj popolno hegemonijo tranzicijske levice v skladu z vizijo italijanskega levičarskega politika, filozofa, kritika in utemeljitelja kulturnega marksizma Antonia Gramscija (1891–1937), ki je zagovarjal prevzem oblasti s pomočjo političnih, ideoloških in kulturnih sredstev; s pomočjo »pohoda skozi institucije«; s pomočjo vzpostavite levičarske hegemonije v družbi.
Kot njegove misli povzema ddr. Anton Stres v Leksikonu filozofije – Dodatek (2022), pomeni pri Gramsciju hegemonija kulturno, idejno in vrednotno ter ideološko prevlado, ki jo izvaja vladajoči razred in ki prežema celotno družbo, njena načela skupnega življenja, politično pravno ureditev ter vsa področja intelektualnega in kulturnega življenja. Hegemonija je po njem torej kompleksno vodenje in usmerjanje družbe. Brez nje se vladanje spreminja v diktaturo, ki je samo zunanje, bolj ali manj nasilno vladanje in ukazovanje. Pri t. i. kulturni hegemoniji pa izredno pomembno vlogo igra »civilna družba«, ki s svojimi dejavnostmi, s svojim vplivom na javno mnenje ustvarja soglasje z obstoječim redom. Pri tem pa ima država s svojimi političnimi institucijami na voljo tudi prisilo v skladu z definicijo države, ki jo je pred več kot stoletjem opredelil nemški sociolog Max Weber (1864–1920) kot »človeško skupnost, ki si (uspešno) lasti monopol nad legitimno uporabo fizičnega nasilja na danem ozemlju«. Nazorno je vse to v svoji knjigi Forum São Paulo in kulturna vojna (2022) opisal venezuelski intelektualec in disident Alejando Peña Esclusa na primeru Latinske Amerike.
Predsednik SDS Janez Janša pa je v predgovoru te knjige analitično opisal to na primeru Slovenije, ki se je že med drugo svetovno vojno in po njej soočila s krvavo komunistično revolucijo ter prevzemom oblasti s strani komunistov. Le-ti so z nasiljem in umori obračunali z do takrat vladajočim (desnosredinskim) razredom in prevzeli nadzor nad vsemi sistemi družbe. To pomeni, da kulturnemu marksizmu pri nas po formalno demokratičnih spremembah leta 1990 ni bilo treba šele zavzemati ključnih institucij za oblikovanje javnega mnenja. »Le odstraniti je bilo treba nekaj motečih elementov v njih. Uničiti Novo revijo, pregnati v tujino talentirane filmske režiserje, olastniniti medije, onemogočiti in diskreditirati kulturnike, ki imajo nemarksistične poglede na svet. Na tako obvladovane institucije je bilo preprosto priklopiti omrežja globalnega kulturnega marksizma, da so se lahko lotili diskreditacije in likvidacije temeljev slovenske kulture, identitete in družbe. Od tod valovi zaganjanja v ustavne temelje družinske politike, nedržavne oblike vzgoje in izobraževanja, napadi na vero in predvsem Katoliško cerkev, osamosvojitev in simbole državnosti ter narodove samobitnosti, izločanje gospodarskih združenj in oblikovanja politik pa vse do groženj gospodarstvenikom z bajoneti.« Vse z namenom ohranjanja prevladujoče leve postkomunistične hegemonije v slovenski družbi.
Kot je lani v prilogi Družine Slovenski čas opozoril dr. Andrej Fink, predsednik vlade nenehno omenja »civilno družbo«, »koalicijo s civilno družbo«. Pri tem je njegovo »gibanje« zelo blizu »fronti«, kar pomeni, da pri nas še vedno prevladuje nekdanje frontovstvo. »Tako se med nekdanjo avantgardo (KP) in današnjimi ̍dediči̍ vsebinsko pne isti lok, pa ne ustavni. (Se še kdo spomni Kula?) Ta lok povezuje nekdanje gibanje z današnjim Gibanjem – nekdanjo ̍svobodo̍ z današnjo Svobodo. Formalne avantgarde ni več, neformalna pa ostaja. Danes imamo Gibanje + civilna družba + nevladne organizacije + SZDL(?). Levičarske stranke so praktično izginile.« Priče smo Golobovi koaliciji s t. i. civilno družbo, kar je evropski unikum.
Očitno je torej, da se na tranzicijski levici zelo dobro zavedajo, da je za vzdrževanje hegemonije v družbi nujno treba imeti v svojih rokah tako »politično družbo«, se pravi klasično državo, kot tudi »civilno družbo« oziroma t. i. nevladne organizacije. To je omrežje ustanov, organizacij, inštitutov in društev, ki domnevno delujejo prosto in samostojno. A pri nas je vse to obrnjeno na glavo, saj si je vladajoča garnitura vse to v veliki meri podredila. Za ohranjanje hegemonije v družbi obilno financira t. i civilno družbo oziroma t. i. nevladne organizacije (o tem podrobno pišemo v glavnem članku), ki so tako transmisija vladajočih. Podizvajalci vladajočih. Ideološka vojska. Udarna pest levice, ki sistematično obračunava z desnosredinsko opozicijo in jo demonizira. Z našim denarjem. Do kdaj še?
