Piše: Andrej Vastl
V zadnjem desetletju se je v Sloveniji, kakor tudi po vsej Evropski uniji, pojavila nujna potreba po prehodu na trajnostne vire energije. Ključni del te transformacije predstavlja solarizacija, tj. obsežna integracija sončne energije v energetski sistem države. Solarizacija se v nacionalnih energetskih strategijah predstavlja kot korak v smeri zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in krepitve energetske neodvisnosti.
Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN), ki ga je Republika Slovenija sprejela z namenom usklajevanja nacionalnih ciljev z zavezami Evropske unije, postavlja solarizacijo v ospredje kot enega ključnih stebrov energetske preobrazbe. Ob tem se pojavljajo resni pomisleki glede ekonomske, socialne in okoljske vzdržnosti takšne energetske strategije.
Ambiciozni cilji NEPN
NEPN določa ambiciozne cilje za povečanje deleža obnovljivih virov energije (OVE) v slovenskem energetskem miksu. Osrednji del teh ciljev predstavlja solarizacija, kjer je načrtovano povečanje proizvodnje električne energije iz sončne energije z 854 GWh v letu 2022 na 3.757 GWh do leta 2030. Kot vidimo to pomeni več kot štirikratno povečanje zmogljivosti v manj kot desetletju. Takšna rast zahteva znatne naložbe v nove sončne elektrarne ter vgradnjo baterijskih hranilnikov za stabilizacijo omrežja, kar bo skupaj zahtevalo več milijard evrov.
Solarizacija je del širše strategije razogljičenja, ki naj bi Sloveniji omogočila zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in izpolnitev zavez Pariškega sporazuma. Vendar je vprašanje, ali so načrtovani ukrepi resnično vzdržni in izvedljivi z vidika prostora, financ in vplivov na lokalne skupnosti.
Prostorski izzivi in omejitve
Eden največjih izzivov pri implementaciji solarizacije v Sloveniji je omejena razpoložljivost prostora. Slovenija je majhna država z gostim prebivalstvom, kjer se površine že zdaj intenzivno uporabljajo za kmetijstvo, gozdarstvo, infrastrukturo in stanovanjske objekte. NEPN predvideva, da bi bilo za dosego načrtovanih ciljev potreba do leta 2030 zagotoviti 168 kvadratnih kilometrov površin za postavitev novih sončnih elektrarn. Kar pa ustreza približno 0,83 % celotne površine Slovenije. Na prvi pogled se morda zdi, da je to majhen delež, vendar gre za znaten del razpoložljivega prostora, ki je lahko potencialno v konfliktu z drugimi vrstami rabe zemljišč.
Iskanje primernih površin za postavitev sončnih elektrarn bo v praksi zelo zahtevno. Slovenija namreč ima omejeno količino degradiranih zemljišč, ki so primerni za takšne projekte, medtem, ko so kmetijska zemljišča in naravni parki že sedaj pod pritiskom drugih dejavnosti. Poleg tega so številne potencialne lokacije bližje naseljem, kar lahko povzroči nasprotovanje lokalnih skupnosti zaradi morebitnih negativnih vplivov na kakovost življenja, vključno z vizualno onesnaženostjo in vplivom na lokalno mikroklimo.
Okoljski vplivi in trajnost
Postavitev sončnih elektrarn na velikih površinah prinaša tudi okoljske izzive. Gradnja teh objektov pa vodi do degradacije ekosistemov, zlasti, če se posega na naravno ali kmetijsko zemljišče. Gradnja tako povzroči izgubo habitatov za divje živali, zmanjšanje biotske raznovrstnosti in spremembe v naravnih vodnih režimih. Obsežna postavitev sončnih elektrarn prav tako vpliva na lokalne klimatske pogoje, saj velike površine, prekrite s solarnimi paneli povzročajo lokalne toplotne učinke.
Omenimo lahko, da čeprav je sončna energija obnovljiv vir, ni brez omejitev. Njena proizvodnja je odvisna od vremenskih razmer, kar pomeni, da je variabilna in ni vedno na voljo takrat, ko je najbolj potrebna. Sončna energija to vodi v nestabilnost oskrbe z električno energijo, posebej ob slabi vremenski napovedi ali v obdobjih zmanjšane sončne aktivnosti. NEPN predvideva vgradnjo baterijskih hranilnikov. Baterijski hranilniki energije, kljub svoji pomembni vlogi pri podpori obnovljivih virov energije, prinašajo vrsto izzivov in omejitev, ki jih je potrebno skrbno pretehtati pri načrtovanju energetske strategije. Ena poglavitnih omejitev je njihova omejena kapaciteta za dolgotrajno shranjevanje energije, kar pomeni, da so učinkoviti predvsem za kratkoročno uravnavanje oskrbe, vendar ne morejo zagotoviti stabilne oskrbe v daljših obdobjih nizke proizvodnje, na primer v zimskih mesecih. Poleg tega lahko omenimo, da so stroški vgradnje in vzdrževanja baterijskih sistemov visoki, kar lahko obremeni proračun in poviša stroške energije za končne uporabnike. Nezanesljivost baterijskih hranilnikov, skupaj z zmanjšanjem njihove učinkovitosti skozi čas, dodatno zmanjšuje njihovo zmožnost zagotavljanja dolgoročne stabilnosti energetskega sistema.
Poleg ekonomskih in tehničnih izzivov prinaša uporaba baterijskih hranilnikov tudi pomembne okoljske in varnostne pomisleke. Proizvodnja baterij je energetsko intenzivna in vključuje pridobivanje surovin, kot so litij in kobalt, katerih rudarjenje ima pogosto škodljive okoljske in družbene posledice. Baterijski sistemi pa prav tako predstavljajo varnostna tveganja zaradi možnosti požarov, ki so težko obvladljivi in lahko povzročijo znatno škodo. Omejena življenjska doba baterij in izzivi pri njihovem recikliranju dodatno poudarjajo potrebo po iskanju bolj trajnostnih rešitev za shranjevanje energije, ki bi lahko dopolnile vlogo baterij in zmanjšale njihova negativna vpliva na okolje in družbo.
Ekonomske in finančne posledice
Zgraditi solarnih elektrarn na tako velikih površinah in obsegu ter vključevanju potrebnih baterijskih sistemov za stabilizacijo omrežja, bo Slovenijo stalo več milijard evrov. Visoke investicije, ki bodo najverjetneje zahtevale znatno finančno podporo iz javnih sredstev, kar bo posledično povzroči dodatno obremenitev za državni proračun in davkoplačevalce. Vprašanje ostaja, ali so te investicije ekonomsko smiselne v primerjavi z drugimi možnimi viri energije, kot sta na primer jedrska energija in hidroenergija, ki sta že zdaj pomembna stebra slovenske energetske oskrbe. Prav tako se v svetovnem in evropskem sitemu razvijajo sistemi za izdelavo in koriščenje zelenega vodika kot alternativni vir energije, ki ima po raziskavah in študijah eno od največjih energetskih gostot zraven jedrske ali fuzijske energije (Fuzija –devterij in tritij sta izotopa vodika, ki se pri jedrski fuziji združita v jedro helija, pri čemer se sprosti velika količina energije).
Jedrska energija, ki jo zagotavlja Nuklearna elektrarna Krško, in hidroenergija iz številnih hidroelektrarn, predstavljata stabilne in zanesljive vire energije, ki so neodvisni od vremenskih razmer. Nadaljnje investicije v te vire bi nedvomno zagotovile stabilnost omrežja in energetsko neodvisnost brez velikih prostorskih zahtev in okoljskih tveganj, povezanih z masovno solarizacijo.
Socialni izzivi in odziv lokalnih skupnosti
Kljub ambicioznemu pristopu k načrtom NEPN je potrebno upoštevati prav tako odzive lokalnih skupnosti, ki so pogosto skeptične do velikih infrastrukturnih projektov, zlasti, če ti posegajo v njihovo neposredno okolje. Postavitev »sončnih parkov« v bližini naselij bo nedvomno povzročilo nasprotovanje zaradi strahu pred zmanjšanjem kakovosti življenja, vplivom na lokalno krajino in možno znižanje vrednosti nepremičnin. Poleg tega se bo pojavilo tudi vprašanje pravične porazdelitve koristi in bremen takšnih projektov. Čeprav delna solarizacija lahko prinaša koristi na nacionalni ravni, kot so zmanjšanje emisij in povečanje energetske neodvisnosti, bodo bremena teh projektov nesorazmerno pade na določene lokalne skupnosti.
Alternativne strategije in uravnotežen pristop
Zagotavljanje zmanjšanja tveganja, povezana s pretirano osredotočenostjo na solarizacijo, bi bilo smiselno razmisliti o bolj uravnoteženem pristopu k energetski preobrazbi Slovenije. Jedrska energija, hidroenergija in v nadaljnji fazi vodikova, morda celo metanska energija so alternative, ki bi znatno in bolj konsistenčno prispevale k stabilnosti in raznolikosti slovenskega energetskega sistema. Investicije v jedrsko energijo in hidroelektrarne bi nedvomno zagotovile najbolj stabilno oskrbo z energijo brez večjih prostorskih zahtev, medtem, ko bi vodikove tehnologije in tehnologije metana lahko dopolnile proizvodnjo v obdobjih, ko sončna energija ni na voljo.
Povečana osredotočenost na energetsko učinkovitost v sektorjih, kot so industrija, promet in infrastruktura, bi lahko bistveno prispevala k zmanjšanju skupnega povpraševanja po energiji, kar bi zmanjšalo potrebo po novih energetskih virih. Z izboljšanjem energetske učinkovitosti bi se povečala izraba obstoječih virov, kar bi prispevalo k bolj trajnostni rabi energije in hkrati zmanjšalo okoljski odtis ter stroške, povezane z energetsko proizvodnjo in distribucijo. Takšen pristop ne le zmanjšuje potrebo po investicijah v nove zmogljivosti, ampak tudi povečuje odpornost energetskega sistema in podpira doseganje podnebnih ciljev z nižanjem emisij toplogrednih plinov.
Solarizacija, kot osrednji element prehoda na obnovljive vire energije v Sloveniji postavlja pred državo številne izzive, ki zahtevajo skrbno presojo in uravnotežen pristop. Kljub ambicijam za dosego energetske neodvisnosti in zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, se zdi, da so ekološke, prostorske in finančne omejitve, povezane s postavitvijo obsežnih sončnih elektrarn, lahko bistveno večje od prvotno predvidenih. Z zagotavljanjem 168 kvadratnih kilometrov površin za sončne elektrarne do leta 2030, kar bi zahtevalo namestitev več kot 67 milijonov kvadratnih metrov sončnih panelov, bi Slovenija tvegala pomembne spremembe krajinske podobe ter obremenitve za lokalne ekosisteme. Upoštevati je potrebno, da takšni infrastrukturni posegi ne bi le spremenili lokalne mikroklime in povečali tveganje za pojav toplotnih otokov, ampak bi tudi ogrozili biotsko raznovrstnost in zdravje tal, kar bi imelo daljnosežne posledice za kmetijsko pridelavo in ekosistemske storitve.
Poleg tega finančni izzivi, povezani s solarizacijo, ki jih ne smemo spregledati. Stroški postavitve in vzdrževanja sončnih elektrarn in baterijskih hranilnikov, katerih cena se trenutno giblje med 300 in 600 evrov na kWh kapacitete, predstavljajo resno finančno obremenitev, ki nedvomno vpliva na ekonomsko stabilnost Slovenije. Življenjska doba baterijskih hranilnikov je omejena (10 – 15let), njihovo vzdrževanje pa zahtevno in drago, kar povečuje dolgoročne stroške. Hkrati pa je treba upoštevati okoljske stroške pridobivanja surovin, kot so litij, kobalt in nikelj, ter izzive, povezane z recikliranjem sončnih celic in baterij. Izzivi lahko ogrozijo trajnostni razvoj in socialno pravičnost v državi, saj vplivajo na širše okoljske in družbene vidike, od zdravja ljudi do ohranjanja naravnih virov. Uspešnost Slovenije pri prehajanju na obnovljive vire energije bo odvisna od skrbno uravnoteženega pristopa k različnim virom, tako alternativnim kot tistim, ki so že v obilju.
Predvsem pa bo uspešnost Slovenije pri prehajanju na obnovljive vire energije odvisna od ravnovesja med ambicijami posameznikov in določenih skupin, ki zagovarjajo izključno sončno energijo, ter dejanskimi nacionalnimi potrebami. Medtem, ko nekateri promovirajo le sončno energijo, kot glavni steber energetske prihodnosti, je naloga glavnih odločevalcev države upoštevati celovitost energetskega sistema, ki zagotavlja nemoteno delovanje in energetsko odpornost. Le z upoštevanjem vseh razpoložljivih virov energije in z uravnoteženim pristopom bo Slovenija lahko dosegla trajnostno energetsko neodvisnost, ki bo skladna z zmožnostmi in potrebami družbe kot celote.
