Prejšnji teden sem se med sprehodom po Celju ustavil tudi v nekdanjem dvorcu Celjskih grofov, ki se nahaja ob ljubljanski vpadnici, nekdaj pa ga je obdajal gozd. Lepo obnovljen dvorec Lanovž ne deluje prav nič kičasto. Ima pa nekoliko drugačno namembnost kot nekdaj. V njem se namreč nahaja – specialistična klinika.
Čisto na kratko sem si ogledal eno od sprejemnih pisarn in rekel tudi kakšno besedo z zaposlenimi. Notranjost je bila videti prav okusna. Skoraj nič čakalnih vrst, velika mera prijaznosti, pa tudi ambient, v katerem se lahko pacient res dobro počuti. Edina »napaka« te ustanove je morda ta, da je zasebna, zato so storitve v njej samoplačniške. Večina bo nad tem vihala nosove, a to ne pomeni, da Slovenci ne obiskujemo zasebnih zdravstvenih ustanov. Pa še kako jih – tudi tisti, ki sicer javno zagovarjajo zgolj javno zdravstvo.
Ob obisku mi je prijazna uslužbenka v sprejemni pisarni tudi razložila, da klinika, ki je odprla vrata maja lani, še vedno čaka na status koncesionarja, kar pomeni, da bi lahko začela izvajati tudi javno zdravstveno dejavnost, stroški zdravljenja pa bi bili pokriti iz zdravstvenega zavarovanja. S tem bi bila klinika bolj prijazna tudi do denarnic tistih Slovencev, ki prisegajo na »zastonj zdravstvo«. Vprašanje pa je seveda, koliko časa bo trajalo to čakanje. Ni dvoma, da bi večje število takšnih koncesionarjev v veliki meri tudi razbremenilo javni zdravstveni sistem. Torej bi morala biti podelitev koncesije kliniki v javnem interesu. A ministrstvo očitno razmišlja drugače. Verjetno ne samo zaradi pripadnosti socializmu v smislu »enakosti v revščini« (razen za »bolj enakopravne«), s čimer v slovensko zdravstvo prinašajo virus Venezuele. Pač pa bolj zaradi dejstva, da zasebniki s svojim denarjem ravnajo gospodarno in ne bodo tvegali z nabavo medicinske opreme tako, da bo nekdo bogatel na račun bolnikov, tako kot se to dogaja v nekaterih najbolj razvpitih javnozdravstvenih ustanovah. In bodimo iskreni: če smo že pri slovenskem javnem zdravstvenem sistemu, si moramo priznati, da se tudi po odhodu kontraverzne ministrice Milojke Kolar Celarc razmere niso izboljšale. Vmes je ministrstvo za zdravje vodil že Samo Fakin, sedaj ga vodi Aleš Šebeder. Luči na koncu predora pa kar ni in ni. V državi, ki ji vlada (pozni) komunizem, kaj drugega niti ne morete pričakovati. Zdravstvo je tu samo simptom stanja celotne države.
Primer številka ena: zdravniške napake in prevzem odgovornosti
O primerih napačnega ali malomarnega zdravljenja smo v Demokraciji pisali že večkrat. Tudi o bojih oškodovancev s sodnimi mlini na veter. Sam bom opisal primer direktorja nekega srednje velikega zasebnega podjetja. Želel je na povsem rutinsko operacijo, če se prav spomnim, je bilo nekaj v zvezi s hrbtenico, kirurški poseg pa naj bi opravili v eni od slovenskih bolnišnic. Zgodilo pa se je, da so mu namesto injekcije za lokalno anastezijo v telo vbrizgali sredstvo proti strjevanju krvi. Seveda, bila je manjša pomota, a zaradi nje je pacient ohromel od pasu navzdol in si šele s tem posegom nakopal pravo kalvarijo. Dogodek se je zgodil pred leti, pacient pa še vedno okreva. Ali je vložil kakšno tožbo, ni znano.
Ne trdim, da se mu v zasebni zdravstveni ustanovi to ne bi zgodilo. Zdravniške napake so pač možne povsod. Vendar pa zaostrene razmere v javnem zdravstvu povečujejo možnost napak – tudi usodnih. Prav tako ni mogoče izključiti niti namernih sabotaž pri zdravljenju. Spominjam se, kako je nek vir pripovedoval, da so pokojnega predsednika Janeza Drnovška zdravili napačno in mu s tem poslabšali stanje.
Primer številka dve: ko je pravna oseba užaljena
Če boste na internetu kdaj primerjali cene iste medicinske opreme v Nemčiji in v Sloveniji, se boste verjetno prijeli za glavo, kako je možno, da je lahko neka žilna opornica pri nas precej dražja kot pa v državah, ki imajo precej višji standard kot Slovenci. In človek, ki je pripomogel k znižanju cen žilnih opornic, je nihče drug kot kardiolog Blaž Mrevlje, ki je na ta način naredil uslugo ne samo ljubljanskemu UKC, ampak celotnemu zdravstvu in navsezadnje davkoplačevalcem. In sedaj? Ta isti UKC je vložil civilno tožbo proti Mrevljetu, ki sedaj dela v tujini. Ker je žalil ustanovo preko medijev. Namesto da bi se UKC Ljubljana posvetil preprečevanju rabot zdravniško-dobaviteljske mafije, se raje spravlja na tiste, ki to početje razkrivajo. Mrevlje je za časopis Finance sicer povedal, naj se UKC raje ukvarja sam s seboj. »Naj pričnejo z ničelno stopnjo tolerance do korupcije, ukinejo zdravniško-dobaviteljsko mafijo, znižajo cene vseh zdravil, pripomočkov, naprav in storitev na raven Nemčije. Tako bodo privarčevali okrog 50 milijonov evrov, ki jih lahko dajo za boljše plače medicinskih sester, modernizacijo bolnišnice in raziskave in razvoj. Da bo UKC postal to, kar si zasluži – moderna bolnišnica. In ne poligon za plenjenje zdravniško-dobaviteljske mafije. Pa ne bomo kritiki imeli česa pisati.« Ni kaj dodati.
Je pa morda na mestu tudi vprašanje, kako in na kakšen način pravna oseba oz. ustanova užaljena. Če smo nekoliko cinični, lahko rečemo, da ima UKC Ljubljana zaradi Mrevljetovih kritik – zdravstvene težave, morda celo duševne bolečine. Morda bo zato na sodišče predložil zdravniško spričevalo, ki ga bo seveda napisal sam.
Primer številka tri: domnevno koruptivna poslanka, ki preiskuje zdravstvo
Ne samo Mrevlje, na prangerju se je znašla tudi poslanka SDS Jelka Godec, ki naj bi pred sedmimi leti na Ljudski univerzi Šentjur ravnala koruptivno. Tako so zapisali režimski mediji. Da je protikorupcijska komisija tedaj prižgala zeleno luč, očitno ne pomaga. Jelka Godec pa ni kdorkoli, ampak tista poslanka, ki v parlamentu preiskuje t. i. zdravstveno mafijo. In tu se hitro vidi, čigav interes v tem primeru igra največjo vlogo – Godčeva s takšnim madežem ne bo mogle več pred javnostjo razkrivati korupcije v zdravstvu, ne da bi ji očitali, da je sama ravnala koruptivno. In nenadoma je to za režimske medije težak greh, medtem ko je skupna vsota 45 milijonov evrov, kolikor znaša odpustek družinskemu imperiju Zorana Jankovića, zanje le »mala malica«. Nihče pa ne pomisli, da se za to vsoto skrivajo tudi tragedije številnih ogoljufanih podjetnikov in delavcev. In smo spet na istem: kriv je tisti, ki je greh odkril, in ne tisti, ki ga je storil. Samo da bodo lovke mafije v ustanovi, ki je leta 1980 še poslednjič zdravila nekdanjega šefa te iste mafije, nedotaknjene.
Kot sem dejal: venezuelsko zdravstvo v Sloveniji je le simptom. Simptom novega totalitarizma, kjer iz ozadja vlada novokomunistična oligarhija, slednja pa za lastne koristi izčrpava davkoplačevalce. In bodimo iskreni: slovenski parlamentarizem postaja le še karikatura, saj opozicija še nikoli ni bila tako nemočna kot sedaj. Ker se vse pomembne odločitve sprejemajo nekje v ozadju. A najprej se bomo morali o svojem duševnem zdravju vprašati Slovenci, ker vse to dopuščamo. Otopelost je ponavadi znak depresije, ali pač? Stanje duha je torej takšno: smrt narodu, svoboda komunizmu.
