Piše: dr. Štefan Šumah
Kaj patrimonializem sploh je? Patrimonializem je oblika upravljanja, v kateri vsa oblast izhaja neposredno od voditelja. To v bistvu pomeni mešanje javnega in zasebnega sektorja. Gre za avtokratske ali oligarhične ureditve, ki izključujejo iz oblasti druge razrede. Voditelji takih držav običajno uživajo popolno osebno moč. Običajno jim je lojalna vojska ali policija, ne narod.
Skozi zgodovino sta bili administrativna in politična korupcija (predvsem zaradi tega, ker ni bilo stroge ločnice med politično in administrativno funkcijo) neločljivo povezani. Tako so v rimskem pravu kaznivo dejanje korupcije definirali kot dajanje, sprejemanje ali zahtevanje koristi z namenom, da vplivajo na uradnika v povezavi z njegovim delom (takrat kot neke vrste administrativna korupcija). Kasneje so ta zakon dopolnili z novim zakonom, ki je za storilca koruptivnega dejanja predvidel nadomestilo škode v dvojni vrednosti škode in izgubi političnih pravic, kar pa ni pomagalo pri zmanjševanju korupcije predvsem zaradi dejstva, da so korupcijo najbolj prakticirali visoki državni uradniki in člani senata (ki so bili voljeni funkcionarji, s čimer se dejansko izkristalizira tudi polje politične korupcije). Tudi zgodnja krščanska vera je korupcijo obsojala, vendar pa se je, sploh v visokih cerkvenih strukturah, korupcija sčasoma zelo razvila in svoj višek dosegla s prodajanjem odpustkov v srednjem veku. Tu se je politična korupcija znova združila z administrativno, saj je težko ločiti, kdo je bil voljen in kdo karierni funkcionar (če obravnavamo duhovnike kot cerkvene funkcionarje). Je pa Luthrova obsodba korupcije pripeljala do reformacije in posledično tudi do razkola z do takrat dominantno katoliško kulturo in do nastanka protestantske etike.
Tudi v fevdalizmu so obstajali različni zakoni, s katerimi so poskušali preprečiti korupcijo (predvsem podkupovanje sodišč). Kasneje, ko so se v razvitem fevdalizmu začeli spet vračati k rimskemu pravu, je kar nekaj zakonikov govorilo o zlorabi položaja, vendar predvsem v smislu administrativne korupcije, saj so bili dejansko politiki samo monarhi in visoko plemstvo oziroma v republikah aristokrati (če je šlo za tako imenovano aristokratsko republiko), ki pa so bili nedotakljivi. O republikah tistega časa je imel slabo mnenje tudi Machiavelli, češ da so še bolj pokvarjene kot drugi režimi in da njihova korupcija vodi v moralno degradacijo, slabo vzgojo in slabo vero. V tem obdobju je šlo predvsem za patrimonialne režime in partikularne države. V teh družbah so vladarji, njihove družine in klike bili brez odgovornosti in so si lahko prilastili premoženje vsakogar. Vendar pa so se morali pri tem držati vsaj nekih omejitev, da ni prišlo do upora. Čeprav bi v takem okolju lahko korupcija cvetela, pa so tradicionalni samodržci (v nasprotju s sodobnimi) delovali dokaj previdno in je korupcija (tudi v odsotnosti sleherne osebne odgovornosti) ostala omejena.
Je pa pod Golobovo vlado patrimonializem zacvetel v Sloveniji. Vse bolj se meša javno in zasebno, v obliki NVO se ustvarja lastna vojska, jurišne enote po vzoru nemških rjavih srajc. Pod nadzorom so mainstream mediji, policija, očitno tudi sodišča. Znova je težko ločiti, kdo je voljen in kdo karierni funkcionar. Predsednik vlade odstavlja in postavlja ministre, meče ljudi čez ramo in seveda s svojo ozko kliko »biznisira« vsepovprek. Težko je že ločiti med javnim in zasebnim. Sodišča pa, kot da bi bili v srednjem veku, mu veselo asistirajo. Pa če so se včasih samodržci morali pri tem držati nekih omejitev, da ni prišlo do upora in je korupcija ostala omejena, se je pod to vlado še te malo previdnosti in sramu izgubilo.
