Piše: Vančo K. Tegov
Slovenija ni Cejlon in predsednica ni Sirimavo Bandaranaike. Slovenska zunanja politika je politika Republike Slovenije. Ni politika neuvrščenih, ni osebna zunanja politika predsednice republike in ni prostor za uresničevanje osebnih zgodovinskih ambicij kogarkoli, ki trenutno zaseda predsedniško palačo.
Predsednica republike ima na zunanjo politiko vpliv. Seveda ga ima. Toda ta vpliv je treba razumeti v okviru slovenskega političnega in ustavnega sistema. Predsednica ni predsednica vlade, ni vodja izvršne oblasti in ni samostojna nosilka zunanje politike.
Če uporabimo nekoliko cinično politološko primerjavo, gre za položaj, v katerem je bil suveren »brcnjen navzgor«. Veliko protokola, veliko simbolne teže, veliko priložnosti za javno nastopanje – in bistveno manj dejanske izvršilne oblasti.
V normalnem ustavnem sistemu zato predsednica republike ne oblikuje svoje zunanje politike mimo vsakokratne vlade. Lahko jo predstavlja, lahko jo dopolnjuje, lahko ji daje politični poudarek in jo s svojo avtoriteto pomaga uveljavljati. Ne more pa si je preprosto izmisliti.
In prav tukaj nastane problem.
Ali je slovenska zunanja politika res takšna, kot bi morala biti?
Ni. Kajti zdi se, da si slovenska predsednica želi nekaj precej večjega od vloge, ki ji jo daje slovenski politični sistem. Želi biti nekakšna slovenska Sirimavo Bandaranaike – velika osebnost, ki bi svojo državo predstavljala kot skoraj osebno politično poslanstvo in bi zunanjo politiko povezovala predvsem s svojo politično vizijo.
Toda ne bo. In ne more. Pravzaprav tudi ne sme. Primerjava zato ne zdrži že na osnovni ravni.
Slovenska predsednica ni Sirimavo Bandaranaike. Slovenija ni Cejlon. In slovenska zunanja politika ni oder, na katerem bi lahko predsednica republike igrala vlogo, ki ji je slovenska ustava preprosto ne daje.
Ostane torej samo še ena, precej bolj prizemljena primerjava. Če že iščemo nekaj, kar bi bilo pri obeh državah »primerjalno« približno enako, potem morda količina blaga, potrebnega za izdelavo sarija. Pri političnem sistemu pa primerjava odpove že pri prvem šivu.
Kako se je obnašala pod levo vlado in kako zdaj pod desno?
Pod levo vlado je bila – manipulativno ali ne – v istem rogu in je tako rekoč pela po istih notah. Pod desno vlado pa je disonantna. Ne more se uglasiti.
Za nalašč? Predsednica je s svojim ravnanjem že pokazala sistematično razliko. Zato imamo resen argument za trditev, da predsednica ne uporablja enakega vatla za levo in desno vlado.
Če se je v prvem primeru vedla kot del dobro delujočega orkestra, v drugem pa ustvarja nenehno disonanco, je vprašanje »Za nalašč?« povsem legitimno.
Odgovora nanj pa ne bi smeli iskati v njenih besedah, ampak v vzorcu njenega ravnanja.
Tukaj ne gre samo za vtis.
Januarja 2024 sta Pirc Musarjeva in Golob skupaj nastopila pred diplomatskim zborom; predsednica je predstavila prioritete, kot so mirno reševanje sporov, multilateralizem ter krepitev EU in OZN.
Včeraj, 28. avgusta 2026, je Pirc Musarjeva diplomatom povedala, da »ne bo tiho«, kadar slovenska zunanja politika po njeni presoji ne bo skladna z ustavnimi vrednotami. Hkrati je neposredno odgovorila Janši, da pristojnost vlade za odločanje ne pomeni imunitete pred javno presojo.
Tukaj se predsednica kot institucija zapelje vstran od interesov Slovenije in proti drži prej omenjene Bandaranaike. Zato jo tudi predsednik vlade opomni, da »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo« in da se je treba zbuditi ter preiti na realni čas.
Žal do tega stanja predsednici manjka še nekaj treninga.
Zato je legitimno vprašanje: Zakaj je bil njen prag tolerance do ene vlade bistveno višji kot do druge?
Kako pogost pojav je mešanje pristojnosti predsednice oziroma predsednika v resnično izvajanje zunanje politike države?
Mešanje predsednika oziroma predsednice države v dejansko oblikovanje in izvajanje zunanje politike je precej pogost pojav, vendar je njegova pogostost zelo odvisna od ustavne ureditve.
In tukaj je pomembna razlika: ni vsako aktivno nastopanje predsednika v zunanji politiki že prekoračitev pristojnosti.
Pri Sloveniji je zadeva precej jasna. Ali bi vsaj morala biti.
Slovenija je tu precej bolj »parlamentarna« kot »predsedniška«.
Slovenska ustava določa, da predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik obrambnih sil. Med njegovimi konkretnimi pristojnostmi je tudi postavljanje in odpoklic veleposlanikov ter sprejemanje poverilnih pisem tujih diplomatskih predstavnikov.
Ustava hkrati določa:
»Vlada in posamezni ministri so v okviru svojih pristojnosti samostojni in odgovorni državnemu zboru.«
Pri nas pa se lahko izkaže, da smo na dobri poti, da se razmerje med institucijama spremeni v nekaj drugega: če predsednica pri eni vladi razume svojo funkcijo predvsem kot predstavljanje in sodelovanje, pri drugi pa kot nadzorovanje, popravljanje in javno korigiranje, potem ne govorimo več samo o abstraktnem vprašanju pristojnosti.
Tukaj je beseda nedoslednost tako rekoč mlačen curek v vedenje in ravnanje predsednice Republike Slovenije.
Ali lahko ta »slovenska kraljica« (beri: predsednica) »abdicira« oziroma odstopi?
Ali lahko predsednico kdo prisili k odstopu? Ne samo zaradi političnega nestrinjanja.
Če in ko predsednica vodi po mnenju vlade ali javnosti napačno zunanjo politiko, posega v pristojnosti vlade ali je politično moteča, to samo po sebi ni pravna podlaga, da bi jo nekdo preprosto razrešil.
Toda od leta 2026 je pravni položaj precej natančneje urejen. Novela Zakona o volitvah predsednika republike, ki se uporablja od 25. februarja 2026, določa več razlogov za prenehanje mandata. Med njimi je izrecno tudi odstop.
Pomembno pa je naslednje: odstop je prostovoljen. Ni instrumenta, s katerim bi jo lahko prisilili k odstopu.
In to je pravzaprav zelo pomembno za vaše prejšnje razmišljanje o »slovenski kraljici«.
Predsednica je neposredno izvoljena, zato ima svoj mandat od volivcev. Hkrati pa ni politično odgovorna Državnemu zboru tako, kot je vlada. Ustava določa, da je predsednik neposredno izvoljen za pet let, medtem ko je vlada odgovorna Državnemu zboru.
Ali to pomeni, da nas hote ali nehote »sramoti« pred zunanjim svetom?
Upam le, da jo bo pamet srečala ali pa vsaj kakšen modrejši od nje popihal na dušo in ji rekel: »Veš, Nataša, Slovenija ni vaša. Slovenija je od vseh.«
