Piše: Gašper Blažič
Nedavni slovenski športni uspehi so spet vsaj nekoliko pomagali medijem, da niso podlegli »kislim kumaricam« in so seveda prilili veliko olja na ogenj evforije, ki sicer razkriva temeljni problem Slovencev: slabo samozavest. Toda bodimo iskreni: pred skoraj 30 leti, ko je Slovenija prvič samostojno nastopila na (dvojnih) olimpijskih igrah, smo lahko spremljali evforijo ob prvih bronastih medaljah naših veslačev (saj se spomnite dueta Čop-Žvegelj in kvarteta Mirjanič-Klemenčič-Mujkić-Janša) in to je bil takrat – to je treba priznati – skrajen doseg slovenskega športa. In zaradi občutka, da nas je razviti svet zaradi Titove dediščine še vedno prišteval k »neuvrščenim« (ob boku Afrike), smo športne uspehe začeli skoraj malikovati. Z leti se je to samo še povečevalo. A dobra stvar evforije je vsaj v tem, da ob tem nekoliko pozabimo na vsakdanje tegobe in politične prepire.
Vendar pa si je treba priznati, da pri slovenskih uspehih ne gre zgolj za znanje in talent, pa tudi ne za finančno ozadje. Gre preprosto za motivacijo, ki lahko močno poveča izkoristek vseh potencialov, ki jih neka ekipa nudi. In prav bi bilo, da vse skupaj ne bi ostalo zgolj pri evforiji, ki bo na prvi poolimpijski balkanski veselici izzvenela kot mehurčki v kozarcu penine. Slovenci bi lahko zmagovalno mentaliteto športnikov vzeli kot zgled za motivacijo, za kaj takega pa je potrebna tudi edinost. A že v teku olimpijskih iger se je pokazalo, da brez klasičnih politikantskih igric žal ne bo šlo. A ob dejstvu, da imamo na oblasti »napačno« vlado, smo to lahko tudi pričakovali.
Čas iger je minil, sedaj se bo moral spet velik del Slovencev vrniti v realnost. Ki je turobna. Tako rekoč smo že vstopili v četrti val epidemije. Do sedaj smo imeli tri in vsak je bil hujši od prejšnjega. In žal tudi s četrtim težav ne bo konec. No, seveda si lahko tudi mislite, da je vse skupaj zgolj navidezna resničnost, ki so si jo vlada in njeni »bumerji« omislili zato, da lahko s kombinacijo boljševizma in fašizma terorizira ostale državljane. In si mislite, da covid19 ne obstaja in da je vse skupaj le pohod globalistov, ki jim je v Sloveniji uspelo spraviti Janšo na oblast – če se to ne bi zgodilo, covida pri nas menda ne bi bilo. Seveda imate pravico v to verjeti. A za to, kar verjamete, morate prevzeti tudi odgovornost.
O čem govorim? Pred meseci smo lahko slišali, da so v Avstriji glede epidemije covid19 uvedli načelo osebne odgovornosti. Torej, splošnega zapiranja družbe ne bo, vsak odgovarja zase. Sliši se privlačno in v duhu liberalne doktrine, kjer vse temelji na svobodi posameznika. Vendar vemo, da se moja svoboda konča tam, kjer se začne svoboda drugega, kar pomeni, da ne moremo tolerirati, da bi zaradi neodgovornega ravnanja enega zbolel in umrl nekdo drug. Družba pač ni zgolj seštevek nekih atomov, ampak povezan sistem. Posledice slabega dejanja enega člena družbe lahko čutimo vsi ostali. In ko enkrat pridemo do številk, ko se znova poveča pritisk na bolnišnice, ki bi šel lahko preko vseh meja, je lockdown edina logična posledica. Morda bo tokrat drugače to, da bodo državljani v kategoriji PCT imeli nekaj več pravic in svoboščin kot ostali, kar bo spet povzročalo strašanski hrup. A tu gre spet za osebne odločitve – nihče ni prisiljen, da se cepi in osebno tudi nasprotujem ureditvi, da bi bilo cepljenje obvezno.
Prav to pa je tudi glavna zagata vlade, ki se je morala odločiti, da državljanov ne bo prisilila k cepljenju zaradi spoštovanja osebne svobode in odgovornosti. Če se odločamo svobodno, moramo sprejemati tudi odgovornost za svoje odločitve. Zagotovo vladi ni v interesu še en lockdown po zgledu prejšnjih, to bi namreč pomenilo še eno veliko klofuto gospodarstvu. A to bo nujno zlo, če se bo precepljenost prebivalstva ustavila pri 50 odstotkih. Morda pa bo statistična primerjava med regijami glede obolelosti, okužb in cepljenja pripomogla k temu, da se bo za cepljenje odločalo še več državljanov, ki se sedaj zanašajo na možnost brezplačnega testiranja (ki kmalu ne bo več brezplačno).
Mnogi se zanašajo tudi na lastno iznajdljivost – v poletnem času namreč policija beleži primere ponarejenih potrdil o cepljenju, testiranju in prebolelosti. Seveda naj ob tem spomnimo, da gre v tem primeru za kaznivo dejanje ponarejanja listin, za kar je zagrožena zaporna kazen (in to ne tako majhna). In seveda bodo nekateri tovrstno represijo spet smatrali za nekakšen fašizem, pa čeprav kazenski zakonik že desetletja prepoveduje takšno ponarejanje.
Torej, imate možnost, da se sami odločite. Želite, da zmagamo v boju proti epidemiji? Prepričan sem, da Slovenci to zmoremo. Če le želimo. Aja, saj res, nočete biti del črede. OK, spoštujem vašo odločitev. A če ob tem nočete sprejeti posledic svoje odločitve, potem pač ni kriva vlada kakor tudi avtor teh vrstic ne.
Gašper Blažič je novinar Demokracije, dnevni urednik na spletni strani demokracija.si ter v. d. urednik spletnih portalov Blagovest.si in Molitev.si.
