V svoji 45 letni perofesionalni novinarski karieri sem seveda doživel veliko kritik na svoje delo, a tudi groženj. Nekatere grožnje so bile zelo neposredne – grožnje s smrtjo, pa grožnje s tem, da bom ob službo, da o kazenskih in odškodninskih tožbah ne govorim (okrog 40). Neposredno so mi grozili, ko sem se ukvarjal z aferami Hit, Smelt, Elan in Iskra in to potem, ko nisem pristal na koruptivne predloge, če preneham raziskovati in pisati. Ko sem o tem pisal tudi za Mladino in so se začeli pritiski, me tam niso vzeli v zaščito, še več, začeli so zahrbtno delovati proti meni, zato sem od tam odšel. Glavno vlogo pri tem so imeli Robert Botteri, Franci Zavrl in Franci Perčič, ki je izgubil tožbo proti Janezu Janši, ko ga je ta označil za udbovca.
Nikdar in nikoli seveda nisem zaradi vsega tega zganjal hrupa in trušča, ker sem pač nekatere stvari vzel kot del novinarskega posla. Včasih je šlo tako daleč, da me je o posledicah mojega pisanja na primer resno opozoril takratni šef kriminalistov (kasneje vpleten v neko denarno verigo, pobegnil v Rusijo), a ne zato, da bi mi ponudil zaščito, ampak, da mi je svetoval, naj preneham, s pisanjem. S tem hočem povedati, da je šlo tudi za resne stvari in ne za neke napade in kritike na socialnih omrežjih, kjer se pač to dogaja vsakodnevno in je del neke folklore tviterja ali pa fejsbuka. Tega pač normalen človek nikdar resno ne jemlje, kaj šele, da bi normalen človek to pripisoval vladi oz. oblasti.
Kar zadeva Blaža Zgago, imam o njem zelo izdelano mnenje, saj je pred davnimi leti prišel na Delo na prakso in se je izkazal za – milo rečeno – popolnoma nesposobnega in tudi čudaškega. Zato ga je Danilo Slivnik tudi na moje posredovanje (ker naj bi mu bil nekakšen mentor) odslovil z besedami “pojdi se zdravit, potem pa s potrdilom pridi nazaj”. Pokazal se je kot čuden, zamerljiv in nedosleden. Potem vem, da je šel v JLA in sem nanj postal pozoren šele ob njegovih pravljicah o orožarskih poslih. Njegova taktika v zadnjem času je, da je napiše nek pamflet, ga izvozi v kakšen tuj medij (najraje v levičarski hrvaški Nacional), potem pa ga falanga 571 uvozi nazaj kot nekakšen škandal, afero itn. Zanimivo je, da so se Blažu Zgagi odpovedali vsi levičarski mediji v Sloveniji in nihče ga ni hotel zaposliti. Razlogi so znani: novinarstvo ni pravljica, ni privid, ni fantazija.
Kar zadeva groženj, ki naj bi jih bil Zgaga deležen in bil žrtev nekakšne diktature sedanje vlade in posebej Janeza Janše, mi v teh njegovih blodnjah manjkajo konkretni dokazi: kdo, kdaj, kje in s čim mu je grozil. Tudi v tem primeru namreč ne zadostuje obtožba “neznanega dne na neznanem kraju”, torej obtožba iz afere patrija, s čimer se je Zgaga tudi na propagandistični ravni ukvarjal. V tistem pamfletu onih sedmih mednarodnih organizacij tudi ni niti enega samega dokaza o tem, da slovenska oblast, torej vlada življenjsko ogroža Blaža Zgago, ali mu sploh kakorkoli grozi. Pričakovati dokaze o tem z njegove strani, je seveda odveč, če pa se sklicuje na kakšne anonimne pisce na socialnih omrežjih – ja, anonimni pisci so lahko tudi dogovorjeni, če pa niso, je vse to brez vsakršnega pomena. Ravno včeraj sem pod besedilom, ki sva ga z Jožetom Biščakom poslala na EBU, našel vsaj eno hudo izmišljotino in grožnjo in celo nisem Biščija prosil, naj umazanca zablokira. Še enkrat: če gre za grožnje, ki so običajno navadno zmerjaštvo, na socialnih omrežjih, potem je to popolna zloraba Blaža Zgage, ki to pripisuje sedanji vladi in Janezu Janši. V tem smislu se na primer omenja “primer” Večerove novinarke Klare Širovnik, ki se je tudi nekaj pritoževala, kakšne hude grožnje (zgolj seksualne narave) je dobila in ko sem jo pozval, da naj predloži print skrine teh groženj, me je zablokirala. Zakaj že? Ker tega nima in se je želela narediti žrtev sistema sedanje vlade. Pa se menda ni ustrašila, da bi jo sedanja vlada spolno napadla?
Ob tem je zanimivo, da o grožnjah zelo radi pišejo novinarji prevladujočih levičarskih medijev, pri čemer se velikokrat ugotovi, da so te grožnje zgolj ostre, izrazno včasih tudi neprimerne kritike. Zdaj se govori, da Janez Janša npr. ogroža avtonomijo in sovbodo RTV SLO samo zato, ker vlada po zakonu in v skladu z njim prevzema funkcije v nadzornem svetu. To so pač doslej delale vse vlade, a če so bile leve, se to ni problematiziralo.
Če je kdaj šlo za hude grožnje medijski svobodi in avtonomiji, je to bilo v primerih Demokracije in Nove24TV. Jože Biščak je bil nekajkrat zaslišan na policiji v zvezi s kakšnim teksti, pri čemer so ga ovajali kar njegovi levi kolegi. Sam predsednik takratne vlade Marjan Šarec se je z grožnjami (prepoved oglaševanja) osebno zelo angažiral, da o levičarskih strankah, ki so in še te medije napadajo skorajda kot kriminalno združbo, niti ne govorim. Društvo novinarjev, ki je seveda zgolj del leve politične sfere, seveda niti slučajno ni stopilo v bran tudi tej avtonomiji in svobodi medijev, nasprotno, to društvo sodi v vrh tistih, ki tako ali drugače označujejo svoje kolege z druge strani in jih javno diskvalificirajo.
Nič novega za društvo novinarjev. V mojem času na Delu je takratni predsednik tega društva Marjan Sedmak tekal po črni vdovi (Delova stolpnica) in nas nadiral, da nas je treba vse zapreti zaradi pisanja. Takrat smo za vekomaj iz tega društva izstopili: Jože Biščak, Vesna Marinčič, Vinko Vasle, Danilo Slivnik in Igor Guzelj. Danes bi še enkrat, če bi po pomoti še bili v tej sramotni partijski novinarski organizaciji. Nikoli pa se nisem čiutil ogroženega od katerekoli oblasti, čeprav si je marsikdo prizadeval, da bi me utišal. Recimo Janez Drnovšek, ki je (tako kot tudi Milan Kučan) poskušal z mehkimi variantami “pritiska” – zasebnimi vabili v kabinet na čaj ali kavo. K nobenemu od obeh nisem nikdar šel. Seveda pa so bile kazenske in odškodninske tožbe poskus največjega pritiska na moje delo in nikdar se novinarska organizacija ni spomnila, da bi zaradi tega protestirala doma, kaj šele v tujini.
Torej za konec, Blaž Zgaga je fikcija, je izmišljotina, on ne more biti stvarna oseba. To je komplot več posameznikov, ki njegove travme in pravljice zlorabljajo za svoje politične namene. In Zgaga se mi malo smili – ni lahko živeti v svetu izmišljenih zarot in groženj. Res ne.
