Piše: dr. Matevž Tomšič
Progresivci so znova v šoku. Ne samo v Združenih državah Amerike, ampak po vsem svetu. Zgodilo se je namreč to, kar se je sicer potihoma napovedovalo. Nekdanji predsednik Donald Trump je tudi bodoči predsednik najpomembnejše države sveta.
Resda so ankete napovedovale zelo tesen izid tokratnih predsedniških volitev, saj so pripisovale Trumpu in njegovi protikandidatki Kamali Harris približno enake možnosti za zmago. A to je samo statistika. Kandidatka Demokratske stranke Hillary Clinton je bila pred osmimi leti v boljšem položaju kot sedaj Harissova, saj je imela po skorajda vseh anketah konkretno prednost pred Trumpom, a jo je slednji na koncu premagal. Tako so sedaj tudi ugledni strokovnjaki za merjenje javnega mnenja trdili, da imajo občutek, da se bo nekdanji predsednik vrnil v Belo hišo.
In res je Trump zmagal, in to precej bolj prepričljivo kot prvič. Dobil je približno pet milijonov glasov več kot njegova tekmica, ki jo je premagal v vseh »nihajočih državah«, se pravi tistih, za katere ni bilo mogoče vnaprej napovedati, na katero stran se bo nagnila volilna tehtnica. In kar je za progresivne kroge že posebej neprijetno, pridobil je podporo tudi med tistimi družbenimi skupinami, do katerih naj bi bil sovražen, kot so črnci in predvsem Latinoameričani.
Kot je avtor teh vrstic napisal že v eni svojih prejšnjih kolumn, se njemu osebno noben od obeh ameriških predsedniških kandidatov ni zdel dobra izbira. Trump zaradi svoje vulgarnosti in nepredvidljivosti, Harrisova zaradi ideološkega radikalizma in vprašljive kompetentnosti. Tako republikanci kot demokrati bi zmogli bistveno bolje. To se je odrazilo tudi v sami predvolilni kampanji, ki je ponudila zelo malo vsebine, zelo malo pozitivnih programskih usmeritev. Bila je izjemno negativistična, saj sta kandidata tekmovala v tem, kdo bo bolj očrnil svojega nasprotnika. Ni šlo za pojasnjevanje, kaj bo kdo ponudil Američanom, če bo izvoljen, ampak za strašenje pred tem, kako grozno bo, če bo zmagal oni drugi.
Pri tem so krajši konec potegnili demokrati. Ne samo da so izgubili predsedniško tekmo, izgubili so tudi večino v senatu in vse kaže, da bodo ostali v manjšini v predstavniškem domu kongresa. Očitno je, da so se lotili letošnjih volitev povsem zgrešeno. Najprej se povozili svoje izbirne postopke za predsedniško nominacijo, saj so nominirali osebo, ki ni zmagala na preliminarnih strankinih volitvah. Tam je zmagal predsednik Joe Biden, a so ga potem »pripravili« do tega, da je odstopil od kandidature, in »skozi stranska vrata« pripeljali v igro Harrisovo, kar je del demokratskih volivcev smatral za izigravanje pravil. A kar je še pomembnejše, imeli so zelo nesrečno roko pri izbiri kandidatke. Harrisova je namreč del aktualne vladne ekipe, ki uživa zelo nizko zaupanje med državljani. Poleg tega je bila zadolžena za področje priseljevanja in mejnega nadzora, na katerem se je sedanja administracija izjemno slabo odrezala. Pri tem nikakor ni zmogla prepričljivo pojasniti, v čem bi bila njena politika drugačna (beri boljša) od Bidnove. Enako velik problem pa je v tem, da gre za političarko, ki v ideološkem smislu zagovarja precej radikalne poglede. Če bi na volitvah zmagala, bi ZDA dobile najbolj levičarsko osebo na predsedniškem mestu. Povrhu vsega je za podpredsedniškega kandidata izbrala človeka, ki je podobnih nazorov kot ona. In ti nazori so za večino Američanov nesprejemljivi.
Na letošnjih volitvah so ameriški državljani jasno zavrnili progresivistično politiko. Ni šlo samo za izraz nezadovoljstva z neučinkovitostjo Bidnove administracije, ampak tudi za odpor zoper prebujensko agendo. Slednjo osrednji mediji, popularna kultura, izobraževalni sistem in velik del politične elite (Harrisova je vzorčen primer tega) vedno bolj agresivno vsiljujejo ljudem na obeh straneh Atlantika. To je ena od ključnih lekcij ameriškega »volilnega torka«.
