Piše: Štefan Šumah
Na primeru vzpona in zatona velesil iz srednjega veka se pokaže, kako zlahka se zapravi bogastvo, če je uporabljeno v neproduktivne namene. Slovenija bo dobila velika sredstva EU za okrevanje in samo od vlade (od te vlade, ki bo razporejala ta sredstva) je odvisno, kako se bodo porabila, kam bodo šla. Ali se bo vlada, ki bo s temi sredstvi upravljala, obnašala kot Osmansko cesarstvo in špansko kraljestvo v poznem srednjem veku ali pa kot Nizozemska in Anglija v začetku novega veka? Glavno vprašanje na prihodnjih volitvah bo torej, ali zaupati glas nenasitnemu Kulu ali pa zmerni desnosredinski vladi z razumevanjem za gospodarstvo. SD je šolski primer neproduktivne skrbi za državni denar, 70 milijonov za projekte in nič za izvedbo, hkrati pa skupaj z levico in LMŠ obljublja še več denarja NVO. Glas za Kul je torej glas za osmansko in špansko pot, glas za stranke s posluhom za gospodarstvo pa glas za angleško in nizozemsko pot.
Če pogledamo nekaj sto let nazaj, opazimo, da se je po dolgih letih mirovanja oziroma stagnacije sredi srednjega veka začela občutna rast BDP. Glavni nosilec rasti je bilo v tem času kmetijstvo, pomembno pa so začeli k rasti prispevati tudi rudarstvo, gozdarstvo in trgovina. Velik vpliv na BDP pa so imele takrat nalezljive bolezni (več je bilo žrtev epidemije, manj je bilo delovne sile) in vojne, sploh Osmansko cesarstvo je svoj BDP dvigovalo predvsem s plenjenjem, saj je več zlata pomenilo več bogastva in več sužnjev več delovne sile. Podobno je svoj BDP dvigovala tudi Španija s plenjenjem svojih južnoameriških kolonij v začetku novega veka in obe državi sta imeli zlata toliko, da je to začelo izgubljati vrednost, ali po domače rečeno, tudi zlato je podleglo inflaciji. Podobnost obeh držav je v tem, da sta bogastvo bodisi kopičili ali pa vlagali v neproduktivno sfero.
Centrala je popolnoma izgubila nadzor nad tem, kje se, kako se in ali se bogastvo sploh porablja. Iz dela bogastva so se gradili verski objekti, dvorci in druge stavbe, ki so bile dejansko same sebi namen, del pa so vračali v nove roparske podvige. Preostalo bogastvo pa se je kopičilo v različnih zakladnicah, kolikor ga niso potrošili za uživanje in luksuz. Niso ga pa v nasprotju s takratno Anglijo in Nizozemsko (prav tako roparskih kolonialnih sil) bogastva vlagali v trgovino in industrializacijo takrat primitivne proizvodnje.
Osmansko cesarstvo in socializem
Med letoma 1000 in 1500 se je bruto domači proizvod komaj podvojil (z 210 milijard na 430 milijard ameriških dolarjev). V naslednjih tristo letih pa se je glede na leto 1500 potrojil (1800–1.200 milijard ameriških dolarjev). Osmansko cesarstvo in španska kraljevina sta v tem obdobju (in tudi po letu 1800) pravzaprav ostala na istem, pretežno poljedelski državi, preostale države celinske Evrope in Anglija pa so se naglo razvijale in industrializirale. Rast njunega BDP je bila v primerjavi z drugimi državami zelo nizka oziroma je v nekaterih obdobjih celo stagnirala ne glede na vse bogastvo, ki sta ga naropala skozi stoletja. In kako dolgo sta prosperirala Osmansko cesarstvo in španska kraljevina kot velesili? Tako dolgo, dokler je bilo kaj za ukrasti, skratka, funkcionirala sta, dokler je bil na razpolago tuj denar. Tu pa se takoj pojavi primerjava s socializmom.
Tudi socializem deluje samo tako dolgo, dokler lahko troši tuj denar, in ko tega zmanjka, se ta sistem sesuje sam vase, pred popolnim kolapsom ga rešujeta samo še vojska in policija. Seveda se bodo volivci sami odločili in izbrali, kaj želijo. In prav zato bi spomnil, sploh starejše, ki se še spominjajo jugoslovanske nogometne lige. Takrat so se funkcionarji Nogometnega kluba Hajduk (ki je spadal med najboljše klube takratne I. državne lige) javno hvalili: “Nihče ne more toliko plačati, kot lahko mi obljubimo!” Vas to kaj spominja na eno od predstavnic Kula, ko govori o tisoč in tisoč stanovanjih, ki bi jih zgradila njena vlada?
Štefan Šumah je raziskovalec korupcije in vedenjske ekonomije na raziskovalnem inštitutu.
