Piše: Gašper Blažič
Starejše generacije bralk in bralcev Demokracije se bodo verjetno dobro spomnile časov, ko smo z zadnjo jugoslovansko ustavo (1974) dobili tudi zadnjo fazo kardeljanskega samoupravljanja z uvedbo delegatskega sistema in nove strukture gospodarskih družb. Zato je v drugi polovici sedemdesetih let prišlo do nekakšnega vtisa postopne depolitizacije družbenega prostora.
Seveda je jasno, da je bil to samo zunanji vtis. Samoupravni sistem je namreč predvideval t. i. samoupravno interesno sporazumevanje ter delovanje delavskih svetov. A tako vodstva delavskih svetov kot gospodarskih družb je seveda nastavljala »avantgarda« iz ZKS. In ker je ta sistem naplavil tudi »pluralizem samoupravnih interesov«, smo živeli v nekakšni iluziji demokratičnosti in pluralizma. Kot je zapisal France Tomšič v svoji knjigi »Od stavke do stranke«, je bila to dejansko »inteligentna prevara«, ki je morala propasti že zaradi dejstva, ker ji je manjkala pogonska energija – pač zaradi odsotnosti polarizacije interesov, pa tudi visokih stroškov birokracije, ki je spremljala drobitev proizvodnje na »tozde«. Polarizacija interesov pa se ni mogla zgoditi, saj bi to pomenilo, da je partija razdeljena sama proti sebi.
Vendar pa je trajalo še nekaj časa, da se je samoupravna (samo)prevara zares razkrila. Zaradi ugodnih gospodarskih razmer, ki so bile vezane na jugoslovansko zunanjepolitično povezavo s t. i. naftnimi državami, ter zaradi ugodnih kreditov z Zahoda je bilo konec sedemdesetih let videti, kot da se je partija umikala v ozadje in da družbeni podsistemi delujejo razmeroma avtonomno. In le malokdo je imel vtis, da se svinčena leta iz začetka sedemdesetih, ko je Titov obračun s Stanetom Kavčičem napravil konec razvojno in nacionalno usmerjeni politiki, nadaljujejo. Dejansko pa se je dogajalo prav to: partijske čistke so zajele univerzitetni prostor, več znanih profesorjev je bilo izključenih iz univerze, tudi vsi osnovnošolski in srednješolski učitelji so morali biti »vojaki revolucije«, prizadevanje za idejno nevtralno šolo pa je veljalo za strahotno bogokletje. Cenzura in represija pa sta lomastili tudi po medijskem prostoru, vrstile so se številne zaplembe tiska in obsodb urednikov po celotni Jugoslaviji. Vse v skladu s pravniško definicijo »verbalnega delikta«, ki je s 133. členom postal del kazenske zakonodaje v tedanji SFRJ.
In vse to se je dogajalo pod plaščem domnevne »depolitizacije« tedanjega družbenega prostora. Sic!
Streznitev je leta 1984, kot piše Tomšič, prineslo spoznanje, da je dokaj lagodno življenje v slogu »sedem debelih krav« dejansko omogočalo bogato kreditiranje iz Zahoda, dolg pa je tistega leta presegel astronomskih 24 milijard dolarjev. In seveda, dokler se odplačevanje dolgov ne bo začelo, ne bo nobenih novih kreditov. Kar je z drugimi besedami pomenilo, da je inflacija podivjala, plače so začele realno padati, začele so se stavke, ki celo za režimske medije niso bile več tabu. In tokrat tudi represivni aparat ni mogel uporabiti grožnje, ki jo je leta 1958 uporabil Ivan Maček Matija proti stavkajočim rudarjem v Trbovljah, da jih bodo zalili z vodo, pri čemer je že imel pripravljene enote miličnikov, ki so na ukaze čakali na Trojanah. In kajpak nobena od stavk ni bila »apolitična«, pač pa so se štele kot odpor proti »avantgardi«, ki naj bi sicer vzorno skrbela za delavski razred. In se hkrati »umikala« iz organov odločanja, ker je tako ali tako vsaka od družbenopolitičnih organizacij delegirala svoje člane v razne skupščine in delavske svete.
Zakaj omenjam ta dejstva? Predvsem zaradi podrobnosti s sedanjim dogajanjem na RTV Slovenija, kjer se vse dogaja pod pretvezo osvobajanja javnega medija, ki naj bi bil do sedaj politično ugrabljen s strani prejšnje vlade. Sedanja vlada pa naj bi ga sedaj »osvobodila« in povsem prepustila civilni družbi, tako kot je ZKS v sedemdesetih letih formalno »osvobodila« civilno družbo svojega lastnega vpliva. Če seveda verjamete. In seveda tudi mednarodne novinarske organizacije, ki so včeraj glasno pozdravile najnovejšo odločitev ustavnega sodišča (no, februarja letos takih ovacij ni bilo), so samo papagajsko ponovile stališča političnih aktivistov iz »Kluba 571«. Kar je bilo pravzaprav pričakovano, saj bi bilo nelogično, če bi globalna prebujenska smetana, zbrana v teh organizacijah, obrnila hrbet svoji filiali v Sloveniji (tj. Društvo novinarjev Slovenije in podobno). Zato je logično, da se je z vnaprej podpisanim dovoljenjem s strani svojih globalnih gospodarjev izrisala stara delegatska klientela, ki smo jo poznali do uveljavitve »Grimsovega« zakona o RTV pred kakimi petnajstimi leti. In dejansko smo vseh teh petnajst let dejansko vedeli, kam sega politična odgovornost za postavljanje članov Programskega sveta RTVS. Pred tem se to ni vedelo, saj je denimo sedaj že pokojni nekdanji predsednik Sveta RTVS Janez Kocijančič ta organ vodil kot formalni delegat Olimpijskega komiteja Slovenije, čeprav se je vedelo, da gre za političnega funkcionarja. In po petnajstih letih smo spet na istem. Na tistem starem delegatskem sistemu, kjer je odgovornost zamegljena, kjer nihče nikomur ne odgovarja, kjer so vsi »apolitični«, kjer je vnaprej znano, kdo ima lahko predstavnika v tem organu, kjer lahko oblačijo in vedrijo funkcionarji »nevladnih« organizacij, ki so lahko čisto slučajno tudi vladni uslužbenci.
Seveda predvidevam, da sedaj, ko se »cesarjeva nova oblačila« na RTV šele predstavljajo – Golobova vlada je namreč potrebovala kar leto dni, da je osvojila trdnjavo na Kolodvorski – morda še vzhičeno skandirate v prid družbeno-političnim delavcem v tej ustanovi ter njihovim »nevladnim« prijateljem. Ker so vas pač prepričali, da zaradi »janšizma« ne morejo ustvarjati kvalitetnega programa. A počakajte nekaj mesecev: jeseni boste lahko program nacionalne RTV ocenili še enkrat. In presodili, ali je vredno za to vsak mesec plačevati rtv prispevek. In če gre za javni zavod RTV, potem mora ta zavod javnosti dajati odgovor.
In grem stavit, da bo že ta jesen marsikoga streznila.
