20.4 C
Ljubljana
sreda, 24 julija, 2024

Samoumevnost javnega financiranja

Piše: dr. Matevž Tomšič

Novodobnim Evropejcem se zdi nekaj normalnega, da se z davkoplačevalskim denarjem financirajo najrazličnejše dejavnosti, ki so v t. i. javnem interesu. Država ne vzdržuje samo tistega institucionalnega aparata, ki skrbi za izvajanje temeljnih funkcij, od katerih je odvisen njen obstoj; se pravi obrambe pred zunanjimi grožnjami, ohranjanja varnosti in zagotavljanja zakonitosti, kamor sodijo vojska, policija, sodstvo itd.

Po drugi svetovni vojni se je namreč uveljavilo prepričanje, da je naloga države, da ljudem, ki v njej živijo, zagotavlja ustrezno raven blaginje. Tako je nastala t. i. država blaginje (welfare state), ki ljudem prek javnega šolstva omogoča široko dostopno izobraževanje, prek javnega zdravstva daje brezplačno zdravstveno oskrbo, prek različnih socialnih transferjev skrbi za tiste posameznike, ki se ne morejo sami preživljati; poleg tega pa še financira aktivnosti na področjih znanosti, kulture, športa itd.

Na takšno ureditev z večjimi ali manjšimi odstopanji pristaja večina evropskih držav. V tem se Evropejci pomembno razlikujemo od Američanov, saj so slednji bistveno bolj skeptični do velikega obsega pooblastil v rokah države. Med Slovenci je naklonjenost javnemu financiranju dejavnosti, ki naj bi bile v splošno korist, še posebej visoka. To uspešno izkoriščajo določene politične sile, predvsem tiste na levici, ki volivcem stalno obljubljajo »še več javnega« (s slogani »za javno zdravstvo«, »za javno šolstvo« in podobnimi). Tudi sedanja vladajoča garnitura kaže veliko naklonjenost intenzivni javni porabi. Tako je že na začetku mandata dodatna sredstva namenila civilnodružbenim organizacijam, saj te po njenem prepričanju s svojim delovanjem pomagajo k splošnemu družbenemu napredku in blaginji.

Rečemo lahko, da javno financiranje določenih dejavnosti prinaša določene splošne koristi. Omogoča namreč široko dostopnost nekaterih nujno potrebnih storitev, denimo tistih, povezanih z izobraževanjem in zdravljenjem ljudi. Pomembno je, da so tega deležni vsi, ne samo tisti, ki si to lahko privoščijo. Tudi znanstveno raziskovanje in kulturno-umetniško ustvarjanje vsaj do neke mere potrebujeta javna sredstva, da lahko dosegata optimalne rezultate. To je namreč nekaj, kar pogosto ni tržno zanimivo, je pa zelo pomembno za razvoj – tudi na gospodarskem področju – (temeljne raziskave) in duhovno stanje družbe (vrhunska umetniška ustvarjalnost).

Vendar pa se zdi določenim krogom tako rekoč samoumevno, da za izvajanje svojih aktivnosti prejemajo davkoplačevalski denar (in to v čim večjem obsegu). To velja predvsem za tiste, ki so »progresivno« usmerjeni. Gre za različne nevladne organizacije, katerih osrednje poslanstvo je v širjenju levičarskih ideologij, ki zagovarjajo množične migracije, agendo LGBT, t. i. nebinarne splošne identitete in podobno. In gre tudi za različne »družbenokritične« kulturno-umetniške ustvarjalce, ki se v svojih delih domnevno zoperstavljajo sistemu, vladajočim elitam in dominantni kulturi.

Pri vsem tem pa gre v praksi za nič drugega kot za politični aktivizem. Tovrstne aktivnosti in produkti praviloma nimajo nobene posebne estetske ali drugačne umetniške vrednosti. Mar je mogoče resno trditi, da so različni performansi in druge stvaritve sedaj že razvpitega Dušana Smodeja in njegovih kompanjonov kaj drugega kot sprevržen kič? A vendar je tovrstno »ustvarjanje« pogosto financirano z davkoplačevalskim denarjem. Razlog je v tem, da so mnogi  tovrstni »umetniki«, ki se razglašajo za nekakšne nekonformiste in upornike, dejansko tesno povezani z levo politično opcijo, ki je na Slovenskem večino časa na oblasti. Oni dejansko sodijo v podporni aparat sistema.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine