Piše: Arian Sajovic
Ponovno smo v začetku maja, globoko v pomladi, ko se začne sezona vedno toplejših in lepših dni. Dni, ko je sonce močnejše, žvrgolenje ptičkov glasnejše in pivo hladnejše. Ampak ob vseh teh lepotah, ki nam jih prinese začetek sezone, nam to obdobje na žalost prinese tudi vsakoletno porcijo komunistično enobejevskega onaniranja.
Dejanje skupinskega samozadovoljevanja se prebudi s prihodom protiokupatorskega praznika in svoj spev zaključi ob dnevu mladosti ter svoje vrhunce dosega med kresovanjem in »romanjem« ob žici. Ravno ta zadnje omenjeni akt, ta prostaška mimika verskega običaja je še en prikaz, skorajda božanskega čaščenja avtoritarnega režima, ki se s stalno prisotnostjo v šolstvu, medijih in kulturi vsiljuje v naša življenja že od začetka osnovne šole.
Pohod ob žici je namreč vsako leto znova del obveznih vsebin, v sklopu šolskega programa učencev od prvega do devetega razreda osnovne šole. Kaj pa, če bi se organiziralo romanje na Brezje ali pa v Medžugorje? Ali pa tudi v Meko, če smo že pri tem? Seveda ne, ampak človek težko razume zakaj ogorčenost, ki je sprožena pri ideji o vključevanju verskih navad in praks v šolstvo, ni enako prisotna, ko je govora o politiki? Če se eno zagovarja, v imenu ohranjanja nevtralnega prostora, bi bilo popolnoma smiselno, da se v imenu ohranjanja politično nevtralnega prostora izloči ostanke običajev in praks iz bivšega avtoritarnega režima, ki je svojo miselno zavajajočo in omejujočo propagando vsiljevala v vsak aspekt življenja.
Takšne komunistično nostalgične prakse, ki niso popolnoma nič drugega kot pranje možganov, ki smo mu izpostavljeni od zibelke do groba, so tudi del razloga, da smo politično še vedno v letu 1990 in miselno v letu 1945. Del razloga, da v naši domovini svet vidimo zgolj belo in rdeče, ter tako bo ostalo dokler bomo praznovali in proslavljali vojne zločince kot narodne heroje, zato ker so lastnoročno zagotovili, da »danes ne govorimo nemško«, kot vsi radi ponavljajo že zlajnane parole.
Arian Sajovic je novinar Demokracije.
