Piše: Edvard Kadič
Danes, ko zaradi časovne oddaljenosti laže ocenjujemo letošnje volitve v državni zbor, ne moremo mimo šoka, ki smo mu bili priča po objavi rezultatov. Na desnem političnem polu šok, ker je prišlo do takšnega poraza, na levem, ker je bila zmaga tako prepričljiva, in na sredini, ker še poraza ni bilo, ampak je bilo dobesedno nič od nič.
Ne bom špekuliral, kaj se je dejansko dogajalo na volitvah. Zdi pa se mi pomembno, da bi se poražena desnica tokrat morala končno tudi česa naučiti. Pogosto prezrta razlika med levico in desnico namreč je, da levica gradi na kolektivu, desnica na posamezniku.
Levica s svojim socializmom ustvarja revno večino in bogato manjšino, desnica pa s svojim kapitalizmom ravno obratno, bogato večino in revno manjšino. Tak primer sta bili ZDA in Sovjetska zveza v času hladne vojne. Na eni strani ameriški kapitalizem, ki je stremel k bogatemu posamezniku in posledično bogati družbi, na drugi strani pa sovjetski socializem, ki je stremel k bogati družbi in posledično bogatemu posamezniku. Žal se socializmu to (nikjer!) ni izšlo, saj sistem pozabi na posameznika.
Levica ves čas poziva k nekakšni revoluciji. Kolektiv je namreč sam po sebi siva gmota. Siva gmota, v kateri se posameznik lahko skrije, in siva gmota, ki posameznika pogoltne. Predvsem pa sama od sebe ne deluje.
Desnica tega ne pozna. Individualizem in osebna odgovornost terjata stabilen sistem, kjer zakoni veljajo za vse enako. Konkurence je same po sebi dovolj. Ima pa desnica zato težavo s sodelovanjem. Po domače, vsak vleče samo na svojo stran. Če ne vidi materialnega ali upravljavskega interesa, se umakne in ga ne zanima. Ne zanima ga višje, skupno dobro. Le toliko, kolikor ima lahko od tega koristi.
Prav obdobje zadnje Janševe vlade je lep primer. Samo dve leti vladanja individualistične desnice sta sprožili kolektivni delirij levice. Nekakšen odtegnitveni sindrom, strah pred prihodnostjo brez financ iz državnih jasli. Petkovi protesti, tedenski »performansi«, novinarski aktivizem po slovenskih in svetovnih medijih ipd.
Levica namreč poskrbi za svoje, ko vlada in ko ne vlada. Levica se zaveda, da mora poskrbeti za svoje takrat, ko vlada, in nositi na kup, ko ne vlada. Če želi seveda preživeti do naslednjega vladanja, saj se bo takrat poplačala za nazaj.
Desnica tega ne razume najbolje. Ko ne vlada, se pritožuje, da nič ne more, saj vendar ne vlada. Ko pa vlada, se spet pritožuje, da ne more poskrbeti za svoje, ker je taka zakonodaja. Desnica se zakonov namreč drži, saj verjame, da je ravno trden in jasen zakonodajni okvir tisti, ki zagotavlja lepo in sončno prihodnost.
Levica tega ne počne na tak način. Ona je ves čas v stanju revolucije, rušenja, preoblikovanja. Kršenje pravil je njen modus operandi in modus vivendi hkrati. Desnica zato poziva sodni aparat, naj jo zaščiti. Žal ne razume, da je sodni aparat enako razdeljen, enako nagnjen, enako delujoč.
Desnica tudi ne razume, da je velik del apatije in umika inteligence, ki se v predvolilnem času izpostavi, posledica zavedanja, da zanje ne bo nihče poskrbel. Da razen strankarskih veljakov in njihovih najožjih ekip na desnici po volitvah ne bo poskrbljeno za nikogar. V primeru zmage ali poraza bodo ostali sami, od trepljanja po ramenih se pa ne živi prav dolgo. Zato res ne preseneča, da na desni preprosto ni ne posebej aktivne inteligence in ne aktivnega družbenopolitičnega dogajanja zunaj parlamenta.
Posledica revolucionarnega zanosa kolektivistične levice v obliki diskreditacij, medijskih umorov, tudi napadov na poslovanje posameznikov daje rezultate. Kolektiv brani svojega financerja (državne jasli) in posameznik, ki razmišlja drugače, nima možnosti preživetja.
Levica s svojo kolektivno naravnanostjo in revolucionarnostjo, ki je njen agens in pot iz inertnosti, ruši vse, kar je bilo zgrajeno pod desno vlado, zato da se lahko hrani in preživi.
Desnica se bo morala naučiti razmišljati širše. Si med seboj začeti zaupati. Misliti na prihodnost. Graditi varno mrežo, v katero lahko polovi svoje posameznike, če se načrti ne izidejo vsi v celoti. Na etični pogon namreč ne gre prav dolgo.
Dokler te lekcije ne bo vzela, bo ostala tam, kjer je. V zdaj že skoraj večni opoziciji.
