Piše: Arian Sajovic
Na večer našega referendumskega trojčka sem se zavedal, da sem priča pravi fotopubovski umetniški (i)lustraciji. Tretja Janševa vlada je bila namreč tedaj izbrisana iz zgodovine političnega udejstvovanja na Slovenskem.
Roko na srce, treba je spoštovati učinkovitost potomcev v času SFRJ zasnovane strukture, ki je, takoj potem, ko je manj vplivno, a očitno bolj sposobno politično manjšino izrabila za reševanje pandemske krize, izbrisala njihovo sleherno sled. Hudiča, saj je v intervjuju za MMC ljubljanski večni župan Janković izjavil, kako je Janeza ob prihodu koronskega vala klical na pomoč. »Janez, nihče od nas ne ve, kako se tej epidemiji streže. Nekdo mora biti šef, to si ti, ker predstavljaš celo Slovenijo!« je rekel, saj naj bi bil Janša edini, ki ve, kako se stvarem streže v kriznih trenutkih. Zdaj, ko je kriza mimo in politični akterji z drugačnimi svetovnimi nazori očitno niso več potrebni, so bili njihovi zakoni izbrisani, pogodbe preklicane, direktorji odstavljeni in veleposlaniki odpoklicani. Skratka, zbrisana je vsaka sled njihovega obstoja in odvzeta jim je bila vsakršna trohica političnega vpliva v državi, medtem pa smo se vrnili nazaj v naš politično pluralni enostrankarski režim.
Ja, če imaš dovolj vpliva in denarja – in dokumenti, ki jih predstavljata Pezdir in Omerza, kažejo, da ga ne manjka –, pač lahko počneš, kar hočeš. Spreminjaš pravila igre, ko ti ustreza, demoniziraš vsakega, s katerim se ne strinjaš, gradiš kanalizacijo čez zaloge pitne vode, si ustvariš še kakšno lepo ministrsko delovno mesto več in še malo razširiš lovke svojega vpliva. Človek pa še naprej opazuje, kako se ponavlja ena in ista zgodba ter še kar naivno upa, da se bodo stvari čudežno spremenile same od sebe.
