Piše: mag. Irena Zagajšek, predavateljica in specializantka psihoanalitične psihoterapije
V ponedeljek, 5. 2. 2024, se je v dvorani Državnega sveta RS odvila javna razprava z nekaterimi ključnimi deležniki pri sprejemanju t. i. zakona o psihoterapiji, ki že desetletja sameva v predalih ministrstva za zdravje. S tem bi normativno uredili poklic in delovanje psihoterapevtov v Sloveniji.
Povzetek dogajanja začenjam s komentarjem kliničnega psihologa na Psihiatrični kliniki Ljubljana, ki so ga nagovorile predstavitve zgodovinskega pregleda razvoja psihoterapije. Dejal je, da se je psihoterapevtski način razmišljanja pri njih izgubil in ga močno pogreša. Imena, ki so utirala pot slovenskemu razvoju psihoterapije − Milčinski, Trstenjak, Bergant in drugi −, od 90 let dalje nimajo naslednikov, ki bi žlahtno tradicijo v slovenskem prostoru peljali vštric s sodobnimi tokovi.
Starosta slovenskih psihoanalitičnih in psihoterapevtskih krogov in prvi predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, ki danes vključuje 11 stanovskih organizacij, profesor in častni doktor, psiholog in psihoterapevt Janko Bohak, ki je praznoval častitljivih osemdeset let, je dejal, da sta osebna integriteta psihoterapevtov in gorečnost srca za stvar tisti kvaliteti, ki pomagata premagovati ovire.
Iz publike sta se v (pre)kratki javni razpravi slišala glasova s terena, da potrebe naraščajo in zdravstveni delavci obupujejo. Pediatrinja in socialna delavka sta pozivali odločevalce, naj vendarle razumejo stisko in možnosti, ki jih ponuja zakon, in ga sprejmejo v najkrajšem mogočem času. Stanje na področju duševnega zdravja v Sloveniji ni dobro in s tem »mislimo tako na stiske ljudi kot tudi na dostopnost do storitev za najranljivejše in pogosto tudi najbolj prizadete skupine«, je sporočilo predsednice SKZP Ksenje Kos.
Opozicijska mnenja za sprejetje psihoterapije prihajajo največ iz vrst psihologov in kliničnih psihologov ter posameznih psihiatrov. Glede na uvodni zapis in druge indice tudi ti niso enotni v svojih stališčih. Primer dobrega sodelovanja med psihoterapevti in psihiatri je omenilo več govorcev in jih podkrepilo s konkretnimi primeri.
»Štalca je, kravic pa ni notri,« je slikovito opisala situacijo dr. Zvezdana Dernovšek, ki na ministrstvu za zdravje vodi delovno skupino za sprejemanje zakona in se zaveda situacije, ki postaja že kar absurda.
Kljub nasprotovanju nekaterih skupin je jasno, da je potreba po jasni zakonodaji, ki ureja psihoterapijo v Sloveniji, nujna.
»Javno zdravje je konservativna politika,« je dejal predstavnik NIJZ, zdravnik Radivoje Pribaković Brinovec. Spomnim se angleškega kolega, ki je nekoč tiho pripomnil: »Ja, Slovenci pa ste konservativni, a ne?« Med žlahtnim konservatizmom in nazadnjaštvom je jasna ločnica in naj le dodam, da psihoterapevtska znanost v svojem 140-letnem razvoju kot moderna veda ni počivala na lovorikah. Omenjeni predstavnik je tudi vodja projekta MIRA – centrov za duševno zdravje, ki ne zaposluje psihoterapevtov, ampak vse druge.
Za konec naj omenim še argument predstavnika Filozofske fakultete v Ljubljani, izrednega profesorja na oddelku za psihologijo, ki govori o skrbi za nastalo škodo, ker naj niti medicinsko izobraženi diplomanti (VII. stopnja) ne bi imeli kompetenc za formulacijo in konceptualizacijo problemov, ki se jih menda naučijo le na dveh (vele)fakultetah. Ta trditev je seveda diskutabilna, kajti omenjene kompetence so sestavni del mnogih študijev in pogosto presežejo pridobljene kompetence na omenjenih fakultetah. Prav tako je
Drugi argument, da mora biti psihoterapevt osebnostno zrel, je razumljiv, da pa to pridobi na FF, je seveda veliko vprašanje. Primerjava števila ur dela na sebi edukanta psihoterapije (treh glavnih smeri) in kliničnih psihologov pokaže bistveno razliko v prid psihoterapevtom, na psihologiji pa nimajo osebne izkušnje za pridobitev izobrazbe.
Kljub nasprotovanju nekaterih skupin je jasno, da je potreba po jasni zakonodaji, ki ureja psihoterapijo v Sloveniji, nujna. Če so nekoč menili, da je oseba z osebnostno motnjo »pač takšna«, so danes kriteriji za kvaliteto bivanja drugačni. Z naraščanjem duševnih težav in pomanjkanjem strokovnjakov za duševno zdravje je pomembno, da se ta vprašanja obravnavajo na sistemski ravni. Upamo, da bodo vse strani, vključene v razpravo, lahko našle skupno pot naprej, kar je v interesu vseh Slovencev. Ali pa bodo lobiji, ki nasprotujejo temu zakonu, popustili oziroma prepoznali psihoterapijo kot samostojen poklic, je težko napovedati. To je odvisno od številnih dejavnikov, vključno s politično voljo, z javnim mnenjem in nadaljnjimi razpravami med ključnimi deležniki.
