Piše: dr. Matevž Tomšič
V vrstah »naprednih sil« je po vnovični zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsednikih volitvah po pričakovanju zavladalo veliko nezadovoljstvo. Zavladal pa je tudi preplah. Že pred uradno inavguracijo je postalo jasno, da bo novi mandat precej drugačen. Trump ga je pričakal bistveno bolje pripravljen kot prvič. Tedaj ni imel neke jasne in koherentne politične agende, samo sklop idej in domislic, ki včasih niti niso bile najbolj konsistentne. Prav tako ni imel kohezivne ekipe sodelavcev, ampak si je kadre za vodilne položaje v administraciji »sposojal« z različnih koncev. Zato je bilo njeno delovanje precej kaotično.
No, sedaj vse to ima. Ob sebi ima skupino lojalnih sodelavcev, poleg tega pa uživa podporo nekaterih nepomembnejših voditeljev ameriškega gospodarstva na čelu z Elonom Muskom. In ima jasno politično vizijo. V njej ima osrednje mesto obračun z ideološkim konglomeratov novolevičarstva oziroma prebujenstva, katerega nosilci s svojimi zamislimi, te segajo od nerealističnega do norega, otežujejo življenje ljudi, saj nalagajo stalno nove obremenitve in omejitve, poleg tega jim nenehno perejo glavo s tem, kako morajo razmišljati, kaj smejo govoriti, koga ne smejo užaliti.
Tako je Trump že prvi dan svojega mandata podpisal več kot sto izvršnih ukazov. Še več jih je sledilo v naslednjih dneh. Glavnina le-teh je namenjena obračunu z dediščino prejšnje demokratske administracije, ko se je prebujenstvo zajedlo praktično v vse pore ameriške družbe, prav tako močno pa se je zakoreninilo v (Zahodni) Evropi. Gre za vzpostavitev nadzora nad južno mejo in množičen izgon nezakonitih migrantov, odpravo t. i. zelenega družbenega dogovora, ukinitev t. i. programov za raznolikost, enakost in vključenost ter podobnega. Odslej se bo v okviru politik na zvezni ravni priznaval obstoj samo dveh spolov – moškega in ženskega. In napoveduje se odprava vseh oblik medijske cenzure v imenu boja proti dezinformacijam in sovražnemu govoru. Vidimo torej, da so tarča vsi vidiki prebujenske agende – zeleni prehod, multikulturalizem, teorija spola in lgbtjevtvo –, ki zavračajo zahodno kulturo in spodkopavajo stabilnost zahodnih družb.
Takšna politična usmeritev nove ameriške administracije je pri delu evropskih političnih odločevalcev in mnenjskih voditeljev naletela na nejevoljo, če že ne na odkrit odpor. Gre predvsem za tiste kroge, ki igrajo ključno vlogo pri generiranju prebujenskih norosti. Ti pa imajo največ moči in vpliva prav v jedrnih državah članicah Evropske unije. Vodilni predstavniki nekaterih od njih sedaj svarijo pred tem, kako Združene države pod vodstvom novega predsednika ogrožajo Evropo. Tako je francoski premier François Bayrou lamentiral, da bosta z novimi ameriškimi »gospodovalnimi« politikami Evropa in z njo Francija »nadvladani in potisnjeni na obrobje«.
A šibkost Evrope je v njej sami. Ali če smo natančnejši, v njenih voditeljih. Takšnih, ki si pogosto tega naziva niti ne zaslužijo. Gre za ljudi, kakršen je omenjeni Bayrou, ki se že desetletja svaljka po najrazličnejših političnih foteljih, a brez kakršnih koli prepoznavnih dosežkov. Takšnih ali še hujših mediokritet so polne vlade, ministrstva in parlamenti evropskih držav, da o evropskih institucijah sploh ne govorimo, saj so te v veliki meri odlagališča odsluženih političnih kadrov.
S strani takšnih ves čas poslušamo »modrovanja« v slogu, kako se mora Evropa predvsem v obrambnem smislu »postaviti na lastne noge« in s se tem otresti odvisnosti od Američanov. A zakaj vendar česa ne ukrenejo v tej smeri? Zakaj ne zaženejo oboroževalne industrije in vzpostavijo učinkovite vojaške formacije? Resursov za to je več kot dovolj. A namesto tega tega zapravljajo denar za zelene norosti in obilno financirajo armado prebujenskih nevladnikov. Zaradi njih postaja Evropa kot mednarodni igralec vedno manj relevantna.
