Piše: dr. Stane Granda
Poznamo različne vrste revolucij. Od Slavne navzdol. Slovenci bomo prispevali nov tip. Raševinasto. Imenovan je po raševini, tkanini za spokorniške in arestantske obleke.
Slovenska osamosvojitev, bila bi popolna, če bi bil v polnosti tudi politični prevrat, je bila žrtev vojne za Slovenijo. Človeku se vse bolj dozdeva, kot bi bila Milošević in Kučan dogovorjena, da bi se ta obdržal na oblasti. Neumnost. Morda pa tudi ne! Vsaj možnost, če že ne verjetnost, obstaja.
Vsebina kontrarevolucije. Odgovor je videti enostaven. Ne gre za ohranitev nekdanjega družbenega sistema, ampak privilegijev in oblasti nekdanjih. Zlasti neformalne. Naposlušali smo se, kako referendum za osamosvojitev ni bil prelom z nekdanjim družbenim sistemom, ampak z državnim okvirom. Fraza za izdane pripadnike. Dejansko je nekdanji partijski vrh geslo lansirala, da bi ohranila oblast. Za delavstvo jim nikoli ni bilo nič. Že pred zrušenjem komunizma, zanesljive napovedi naj bi posredoval M. Ribičič, jim je bilo jasno, da lahko tranzicijo preživijo, če se nanjo pripravijo. In so se temeljito! Prek preverjenih in zanesljivih so bili zato v prvi vrsti privatizerjev. Kjer jim to ni uspelo, so z pomočjo Markovićeve zakonodaje podjetja spravili na kant, jih odprodali, denar pa prenesli v tujino in se ta sedaj vrača prek različnih »tujih« skladov. Nekdanja vzporedna udbovska ekonomija, ki jo je Slovenija verjetno najbolje obvladala, je dajala dovolj teoretičnih in praktičnih izkušenj. S prelevitvijo v menedžerje, obnašali so se v skladu z njihovimi nekdaj najbolj kritiziranimi predstavami, so ostali realno na oblasti. Pogled nazaj nedvoumno pove, da so družbeno tranzicijo praktično preživeli brez prask in izšli kot zmagovalci. Negativne socialne posledice svojega početja so obesili pomladnikom in to še danes delajo. Sedanja predsednica države je del vrha njihove nove finančne oligarhije. Vzpostavili so navidezno »demokracijo«, ki jo vodijo prek novih obrazov. Močno oporo imajo v evropskih organih, kjer levica vlada z glasovi Kučanove žlahtne desnice.
Začetki kontrarevolucije. Demos je bil koalicija z vsemi pomanjkljivosti tovrstne organizacije. Ne enoten, kvečjemu strpen. Bolehal je na kulturnobojni preteklosti, katere največja žrtev je bil Lojze Peterle oziroma SKD. Njegovo zmago znotraj Demosa so mnogi videli kot poskus rekatolizacije Slovenije. Ta ne bi škodila, toda mnogim je pomenila klerikalizacijo, ki je po povojnih pobojih in političnem terorju komunizma nemogoča.
Kot na gospodarsko so se pripravili tudi na politično tranzicijo. Med »pomladnike« so infiltrirali vrsto »krtov«, ki so jih po potrebi aktivirali. Verjetno vsi niti še niso aktivirani. Gotovo se infiltracijske strukture tudi pomlajujejo. Poglejmo, kaj se vse lepi na Logarja, ki je podlegel napuhu. Zato se nekdanjiki izjemno dobro obveščeni. Tudi zaradi naivnosti, neizkušenosti in egov demokratičnih politikov. Bistveno orožje nekdanjih pa je kriminalizacija in vsesplošno blatenje demokratov in demokracije kot sistema. Ljudje temu nasedajo, ker je bil nekdanji sistem v osnovi kriminalen, saj je temeljil na laži, kraji in cinizmu. Občasno še vedno delujejo prek znamenitih partijskih trojk, ki jih financira kot mirovnike, ekologe, veterane, kulturnike … celo oblast demokratov. Celo preudarni jim podležejo, ker »kjer je dim, je tudi ogenj«. Stalno procesiranje Janše je primer njihovega sistemskega in brezobzirnega delovanja. Nasprotovanja ni, ker so s primerom Kangler opozorili policijo na posledice za neposlušne, sodstvo tako in tako ne deluje, četudi ga lastni stradajo. Kako močna je njegova pripadnost totalitarizmu!
Cilj raševinaste (kontra)revolucije). Cilj je defektna družba političnega in fizičnega nasilja. Nemorala, kraja in laž so vrednotno izenačene s svojim nasprotjem. Zato je »mirovnikom« putinizem všeč, domač, spominja jih na stare »dobre« čase in ga vsiljujejo Slovencem. Je nov, socialne demagogije očiščeni zvarek vseh oblik leninizma in njegovih derivatov. Po Kučanu skupnost več moral in resnic. Novinarstvo po nalogu lastnikov izvaja njegovo diktaturo z vzdrževanjem nepomirljive nestrpnosti. Slovenci zato niso bili nikoli tako razklani in bi takoj ponovili Kočevski rog, Teharje … vse do prek 700 grobov. Spomnimo se ene izjave vidnih sedanjih mirovnikov, da so po II. svetovni vojni nekateri slabo opravili svoje delo, da je v Sloveniji še vedno dovolj praznih jaškov. Srebrenica je opozorilo tudi Slovencem! Ne zaradi Srbov, ki jih je med njimi kot nikoli v zgodovini, ampak lastnih rojakov!
