20.4 C
Ljubljana
sreda, 24 julija, 2024

Pri nas o integriteti posameznika ne želimo govoriti!

Piše: Prim. Janez Remškar, dr. med.

Pri gledanju Tarče 21. 3. 2024 sem bil zgrožen, razočaran in zaskrbljen. V oddaji so sodelovali dr. Robert Šumi,  Stojan Zdolšek, Aleš Hojs, Mirko Bandelj, Drago Kos ter preko povezave prof. dr. Rajko Pirnat in Aleš Rezar.

 

Saj ne da ne bi na soočenju pričakoval dvoumnih izjav naših odvetnikov in predstavnikov nekdanjih in sedanjih predstojnikov pomembnih organov v državi, ki so jasno okarakterizirale nedorečenost naše zakonodaje in prostor za manipulacije vseh vrst, kljub temu pa sem glede na temo Tarče pričakoval več osebne poštenosti, integritete od ljudi, ki sedaj delujejo v sodnem sistemu oziroma so v preteklosti v marsičem odločali o našem življenju.

Osnovno vprašanje se je glasilo: Kaj pomeni za delovanje države, če predsednik vlade označi uradne organe, ki pripravljajo zaroto zoper njega. Bistveno vprašanje se je nanašalo na integriteto predsednika vlade, čemur so se v odgovorih sogovorniki izogibali in s  tem pokazali, da je zanje to nepomembno!

Ob lastnih dolgoletnih izkušnjah z delom v javnem sektorju države, ki sem jo pred 33 leti ob srečnih okoliščinah ustvarjal (v skupščini na strani Demosa in z mobilizacijo ob intervenciji JLA) se že dolgo zavedam, da je moja država, ki je tudi moja domovina, neučinkovita in razpada.

Razpada nam celoten javni sektor!

V šolstvu so učitelji talci agresivnih, včasih »pomembnih« staršev. O tem pogosto slišimo govoriti dr. Leonido Zalokar. Poudarek je dan le učenju, ne vzgoji, kaj šele domovinski vzgoji. Naj omenim, da je slednja v učnih programih šol sosednjih držav. Sam opozarjam, da tudi pri vpisu na medicinsko fakulteto gradimo le na uspehu, znanju v srednji šoli in nič na osebnostnih lastnostih kandidatk in kandidatov. Temu v tujini posvečajo veliko pozornost. Med lastnostmi posvečajo pozornost osebni integriteti kandidatov, bodočih zdravnikov, ki je pri napornem, odgovornem delu, možnosti napak in soočanja z odgovornostjo izjemnega pomena. Kaj pa pri nas?

V zdravstvu se zatekamo k ideologiji egalitarnosti in s tem ne želimo priznati, da samo z javnim denarjem ne bomo pokrili vseh potreb. Zakaj ne bi nekdo, ki to zmore, plačal ob obveznem plačilu dodatnega. Za ta dodatni denar iz posebne zavarovalne police bi bila njegova obravnava  ločena od police za obvezno zavarovanje in s tem bi naredil prostor nekomu, ki takega zavarovanja nima. Vse to ob natančnem nadzoru. Ob tem je treba v zdravstvu omeniti še škodljiv vpliv lokalne politike, ki ga ne bi smelo biti pri nujni ureditvi racionalnejšega dela bolnišnic.

V pravosodju se zatikamo na procesnih postopkih, odvetniki imajo možnost zavlačevanja, zadeve  zastarajo. To zavlačevanje, odlaganje ne koristi niti tožitelju niti toženemu, ker se zadeve vlečejo, na koncu ostanejo nerešene in tako ostajajo tudi dvomi. Pravosodje je neučinkovito. Vzrok naj bi bilo upoštevanje pravic človeka. Trdim, da večina ljudi ob vsem tem čuti nelagodje, nemoč. Za to so brez dvoma odgovorni najprej politiki, ki ustvarjajo zakonodajo, ki take postopke omogoča, takoj za njimi pa mediji, ki prav nobene zadeve ne preiščejo  do konca in je ne podprejo z dokumenti kljub poveličevanju t. i. preiskovalnih novinarjev.

Žal moram poudariti, da so že začetki moje države temeljili na laži!

Temu smo priča stalno še danes, in to brez posledic za avtorje. Integritete pri nas ni!  Kot primer zlaganosti mi služi vzorec, kako so nekateri nekdanji dolgoletni in ideološko preverjeni člani, podporniki enopartijskega sistema, takoj postali demokrati. Med drugim so se v Zboru združenega dela pojavili t. i. neodvisni delegati, brez strankarske opredelitve, in med njimi je bil prvi polkovnik Milan Aksentijević!?  Ali nam to kaj pove? Drugih, ki so v kratkem zamenjali svoje ideale enostrankarskega sistema, niti ne bom omenjal, so pa navedeni v knjigi predsednika ZZD g. Zupančiča.

Sodelujoči v Tarči 21. 3. 2024 so se vsi po vrsti, razen g. Hojsa, izogibali problemu integritete politikov. Osnovno vprašanje je bilo prav integriteta sedanjega predsednika vlade. Voditeljica Tarče je večkrat ponavljala dejstvo, da imamo pred seboj izjavo predsednika vlade iz časa pred volitvami, da bi, če bi KPK ugotovila kršitve, takoj odstopil. Hkrati je ob uvedbi postopka na KPK zaradi njegovega morebitnega vmešavanja v delo policije izjavil, da bo takoj vse pojasnil, pokazal dejstva in vse argumentiral s pričami.

Sedaj smo priče nasprotnemu. Priče smo iskanju procesnih napak, zavlačevanju, sklicevanju na človekove pravice posameznika za pravično, dosledno obravnavo. Odvetnik Zdolšek je skušal vse zvrniti na obračunavanje med omrežji, ki imajo pač interes v politiki. Prav tako je Zdolšek očital pristranost policiji. Ob tem je povsem nonšalantno isti Zdolšek izjavil, da marsikdo kaj pove pred volitvami oziroma kaj izreče bolj lahkotno. Bilo je izrečenih še veliko mnenj, ki so seveda le mnenja posameznika in ne nujno prava stališča glede na zakonodajo.

Bistvo Tarče je bilo v tem, da nam je žal brez jasnih zaključkov voditeljica pokazala, da je pri nas sedanjemu predsedniku vlade in odvetnikom osebna integriteta odveč oziroma je nimajo! Povsem jasno je, da se ne more primerjati odnos do osebne integritete povprečnega državljana in predsednika vlade. Predsednikov odnos do integritete je izjemno pomemben, ker je to lahko oziroma mora biti vodilo za vse državljane. Ampak pri nas ni tako. O tem je pisal že prof. dr. Alojz Ihan. Zapisal je: »Dediščino sistema, ki nam je v glavo vbijal neodgovorno pokornost avtoritetam, je kulturno težko prerasti. Nove vzorce je treba od nekod uvoziti, odprtost za to pa prestrašena družba sama težko zmore. Zato je včasih treba imeti srečo, da se denimo najde kakšen Vaclav Havel. Če pa hočemo prepoznati vzroke za beg slovenske družbe v birokratizem, ne smemo mimo medsebojne povezanosti ljudstva in oblasti. Pregovor pravi, da riba smrdi pri glavi, a resnica je nekje vmes. Ljudstvo po eni strani (precej na slepo) izbira oblast, oblast pa zglede svojega delovanja učinkovito prenaša na delovanje celotne družbe. To je podobno razmerju med roditelji in otroki – ti se ne obnašajo tako, kot jim zapovedujejo roditelji, ampak tako, kot se med seboj obnašajo roditelji. Tudi ljudstvo ne posluša, kar oblast razlaga in želi, pač pa izjemno natančno kopira obnašanje, ki ga prepozna pri oblastnikih.«

Ravnanje, obnašanje predsednika vlade in sodelovanje pravnikov pri tem v Tarči je le odraz odrivanja, zanikanja potrebe po osebni integriteti. Beg naše družbe v birokratizem, kot navaja prof.  Ihan, je najslabša popotnica za razvoj naše družbe, še posebej mladih!

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine