Piše: Dr. Metod Berlec
Na naslovnici tokratne številke revije Demokracija so najverjetnejši predsedniški kandidati oziroma kandidatke. Kdo bo dejansko kandidat oziroma kandidatka za funkcijo predsednika republike, bo znano po 28. septembru, ko se izteče rok za vlaganje kandidatur. Če se je še pred tedni zdelo, da je že vse odločeno, je sedaj jasno, da niti približno ni tako. Po odstopu Marte Kos od predsedniške kandidature se je sprva zdelo, da je Nataši Pirc Musar jeseni pot do zmage na predsedniških volitvah odprta. A tranzicijsko-tajkunski nahrbtnik, ki ga ima skupaj z možem Alešem Musarjem, in afere, v katere se praktično dnevno zapleta, jo spreminjajo v vse bolj nekredibilno kandidatko za najvišjo funkcijo v državi. Zato ni presenečenje, če so na tranzicijski levici začeli naprej medijsko potiskati novega predsedniškega kandidata, to je evropskega poslanca SD Milana Brgleza.
Prejšnji teden je že vse kazalo, da ga bo poleg SD podprla celotna vladajoča koalicija, a se je zapletlo, saj je svet stranke Gibanja Svoboda sklenil, da se bo stranka aktivno vključila v predsedniško tekmo, zaradi česar naj bi v prvem krogu podprli neodvisnega kandidata. Brglez to seveda ni. V Levici so se v preteklih dneh odločali med Brglezom, Matejem Tašnerjem Vatovcem in Miho Kordišem. Zmagal je slednji, ki bo tako na predsedniških soočenjih demagoško rohnel s svojo skrajno levičarsko retoriko. Pri tem je bilo v preteklih dneh zanimivo opazovati, kako so levičarski mediji in njihovi aktivistični novinarji v svojih člankih in komentarjih pritiskali na Roberta Goloba, naj njegovo Gibanje Svoboda podpre Brgleza. Kot bi dobili navodilo zadnjega šefa partije Milana Kučana iz Murgel, naj ga po novem podpirajo.
Slednjega je nekdanji predsednik vlade Miro Cerar in njegov sopotnik v SMC (Cerar je bil predsednik, Brglez pa podpredsednik) označil za človeka brez načel, za dvoličneža z močnimi osebnimi ambicijami, ki je zelo preračunljiv in vidi samo svoj interes. Kot človeka, ki je s svojimi skrajnimi ideološkimi stališči blizu stranki Levica. Sam Kučan pa se je nekoliko distanciral od Pirc Musarjeve in je po novem pripravljen podpreti Iva Vajgla ali Brgleza, ki naj bi imela podobna stališča kot on. No, ta teden je podporo Brglezu, ki je v ponedeljek odstopil z vseh funkcij v SD ter »zamrznil« članstvo v tej stranki, po različnih pritiskih, izreklo še Golobovo Gibanje svoboda.
Pri tem je zanimiva anketa, ki jo je pretekli teden naredila levičarska agencija Ninamedia za časnika Dnevnik in Večer. Med šestimi kandidati, ki so med anketiranci na zadnjih dveh merjenjih dobili najvišjo podporo, bi Anžeta Logarja izbralo 34,1 odstotka anketiranih ali 3,9 odstotne točke več kot avgusta, Pirc Musarjevo pa 31,4 odstotka, kar je v primerjavi z avgustovsko meritvijo prav tako 3,9 odstotne točke več. Za Iva Vajgla bi se jih odločilo 5,4 odstotka, za Vladimirja Prebiliča 3,5 odstotka, za Janeza Ciglerja Kralja 2 odstotka, za Gregorja Bezenška mlajšega pa 0,3 odstotka. Med vprašanimi jih 1,7 odstotka ne bi izbralo nobenega od naštetih, 1,6 odstotka jih je odgovorilo, da ne bodo volili, 17,6 odstotka pa, da ne vedo, koga bi volili.
Če bi imeli možnost v drugem krogu izbirati med Logarjem in Pirc Musarjevo, bi Logarja izbralo 42,1 odstotka ali 2,4 odstotne točke več vprašanih kot avgusta, Pirc Musarjevo pa 41,9 odstotka ali 4,8 odstotne točke manj vprašanih kot avgusta. Če bi izbirali med Logarjem in Brglezom, bi prvega obkrožilo 51,4 odstotka, drugega pa 25,2 odstotka. Če pa bi izbirali med Pirc Musarjevo in Brglezom, bi kandidatko obkrožilo 46,4 odstotka, kandidata pa 29,7 odstotka. Skratka, obstaja realna možnost, da na prihajajočih predsedniških volitvah zmaga kandidat, ki izhaja iz izvorno demokratičnih vrst.
Je pa prejšnji teden prinesel še najmanj dva dogodka, ki ju je treba izpostaviti in kažeta na nedržavotvornost, destruktivnost in revanšizem vladajoče tranzicijske levice. Golobova vlada je namreč prejšnji četrtek preklicala pogodbo o nakupu sodobnih osemkolesnih oklepnikov boxer obrazložitvijo, da gre za predrage oklepnike, v resnici pa iz čistega revanšizma, ker je pogodbo o nakupu podpisala prejšnja vlada oziroma njen obrambni minister Matej Tonin. Pri tem jim je malo mar, da bo Slovenija sedaj plačala najmanj 70 milijonov evrov pogodbene kazni in da naj bi manjkajoče sodobne oklepnike boxer nekoč v prihodnosti nadomestili z rabljenimi poljskimi oklepniki rosmarki, ki jih tudi sama Poljska opušča. Da bo mera polna, se je predsednik vlade Robert Golob z nemškim kanclerjem Olafom Scholzem dogovoril, da bo Slovenija namesto tankov M55S, ki jih bo poslala v Ukrajino, dobila vojaške tovornjake. Kot da jih že sedaj nima dovolj! Problem Slovenske vojske je predvsem pomanjkanje sodobnih oklepnikov in tankov, ki bi bili potrebni za oblikovanje zmogljivosti srednje bataljonske enote. To je realne ognjene moči, ki je potrebna v potencialni vojni.
No, vlada se je odločila še za odpoklic veleposlanika v ZDA Toneta Kajzerja, češ naj bi bil nepooblaščeno poslal depešo ministrstva predsedniku SDS Janezu Janši (v resnici je šlo za sporno naročilo, naj uradne ustanove javno objavijo naslov Nataše Pirc Musar in ji s tem olajšajo zbiranje podpisov za predsedniško kandidaturo). Da bi ukaz o odpoklicu veleposlanika Kajzerja začel veljati, ga mora podpisati predsednik republike. Naj ga ne podpiše, je Boruta Pahorja javno pozval prvi slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, ki opozarja, da v Kajzerjevem primeru ne gre za sporno, ampak državotvorno dejanje. Poleg tega sporna depeša ni imela nobene oznake zaupnosti.
No, žal je Pahor klonil in nato vendarle podpisal ukaz, pri čemer pa je opozoril, da je bil to ukrep preoster in da vlada pri tem ni ravnala v skladu z zakonodajo, saj se pred tem ni posvetovala z njim. Vsekakor se Golobova vlada igra z zunanjepolitičnim ugledom Slovenije in lahko se zgodi, da bo zapravila tudi kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta OZN za obdobje 2024–2025. A vladajoči se s tem ne obremenjujejo. Zanje je pomembno, da nadaljujejo obračun s kadri, ki so bili ali naj bi bili blizu prejšnji, desnosredinski vladi. In da plešejo …
