Piše: Gašper Blažič
V slovenski ustavni ureditvi predsednik republike načeloma nima položaja, ki bi bil primerljiv s položajem predsednika ZDA, Francije ali Ruske federacije. Njegova vloga je dejansko bolj simbolna, ne glede na to, da ga volimo na neposrednih volitvah. V nekaterih evropskih državah, če ne gre za ustavno monarhijo, predsednika republike izbira parlament. Takšen primer sta Nemčija in Italija – pa tudi Madžarska, ki je pred kratkim predčasno »demontirala« predsednika s sprejemom 17. ustavnega amandmaja, kar je pomenilo odstop predsednika Tamása Sulyoka. To naj bi bil del sistemskih ukrepov, ki jih je vlada Pétra Magyarja sprejela proti zaveznikom prejšnjega premierja Viktorja Orbána.
Za Madžarsko je to že drugi odstop predsednika republike v zadnjih treh letih, saj je pred tem leta 2024 prostovoljno odstopila predsednica Katalin Novák. Ob tem velja spomniti, da je časovna omejitev mandatov predsednika republike na Madžarskem praktično enaka kot v Sloveniji. Mandat predsednika traja pet let, možna sta največ dva zaporedna mandata istega predsednika. Novákova je bila na oblasti manj kot dve leti, Sulyok pa slabi dve leti in pol. Kar pomeni, da oba skupaj nista vladala niti en poln predsedniški mandat. Spomniti velja tudi, da nobeden od njiju ni bil razrešen s pomočjo ustavne obtožbe – torej z institutom, ki ga pozna tudi slovenska ustava.
Ne glede na to, da sta vlogi predsednika republike pri nas in na Madžarskem – kljub različnemu načinu izvolitve – zelo primerljivi, pa velja spomniti, da v Sloveniji doslej nismo imeli primera, da bi kateri od predsednikov republike predčasno odstopil. Slovenija ima predsednika republike od konca leta 1992, saj je šele sprejetje sedanje ustave (23. decembra 1991) omogočilo volitve po novem sistemu. Kot je znano, je Milan Kučan kot dotedanji predsednik predsedstva nato opravljal še dva predsedniška mandata, kar pomeni, da je bil šef države skoraj 13 let, če zraven ne štejemo njegovega vodenja CK ZKS. Ne glede na dokaj šibko formalno moč pa je bil Kučan močan v svojih neformalnih povezavah, kar se je pokazalo v tem, da je po formalni upokojitvi ustanovil Forum 21 kot nekakšno institucionalizirano obliko svojega klana, o katerem je zelo odmevno knjigo napisal Danilo Slivnik.
Kaj pa neformalna moč predsednikov, ki so sledili po Kučanovi upokojitvi? Janez Drnovšek se je za kandidaturo odločil po dolgotrajnem omahovanju, vendar je drugo polovico njegovega edinega mandata zaznamovala bolezen. Danilo Türk pa je bil po Kučanu prvi predsednik, ki je svojo neformalno vlogo vzel zelo zares in deloval arbitrarno v prid politične opcije, ki ga je »delegirala« – na koncu se mu je to maščevalo, ko je izgubil bitko proti Borutu Pahorju, doslej edinemu predsedniku po Kučanu, ki je osvojil dva zaporedna mandata.
In sedanja predsednica Nataša Pirc Musar? Opaziti je mogoče, da v času po izvolitvi četrte Janševe vlade še vedno deluje v skladu s svojim odvetniškim poklicem, le da je tokrat politična odvetnica levičarjev. Ob tem pa svojo vlogo opravičuje, češ da »ne bo tiho« in da mora braniti demokracijo, česar v času prejšnje oblasti ni ravno rada počela. Posebej eklatanten primer njene arbitrarnosti je njen nastop v korist Tanje Fajon, ki ji ni uspelo priti na visoko diplomatsko funkcijo v EU, ker naj bi ji sedanja vlada potegnila ročno zavoro. Predsednice ni zanimalo niti dejstvo, da je dejansko šlo za nezakonito početje, saj nominacije ni obravnavala ne prejšnja ne sedanja vlada. Doktorica pravnih znanosti, ki je pred izvolitvijo delovala kot odvetnica, je nenadoma pozabila na spoštovanje pravil, samo da je lahko javno udarila po vladi. Kar kaže tudi na njeno zlorabo predsedniškega položaja. Pirc Musarjeva je denimo razočarana nad ravnanjem vlade, ni pa razočarana nad ravnanjem Tanje Fajon. Vsaj javno ne.
To pa je tudi dober razlog, da širša javnost jeseni prihodnje leto izreče svoj jasen NE sedanji predsednici in njeni politični praksi.
