Piše: dr. Matevž Tomšič
Ukinitev nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki si jo je privoščila zdajšnja vladajoča nomenklatura, je sprožila velik revolt v slovenski javnosti. Vrstile so se burne reakcije politikov in mnenjskih voditeljev, ki so očitno močno vznemirile oblastnike ter njihove medijske, civilnodružbene in druge podpornike. Še posebej sta jih zbodli opazka nekdanjega premierja Janeza Janše o netenju državljanske vojni in poziv kolumnista Tomaža Štiha k oboroževanju. Slednjega je pravosodno ministrstvo celo naznanilo državnemu tožilstvu zaradi suma »javnega spodbujanja nasilja ter pozivanja k oboroženemu uporu in rušenju ustavne ureditve«.
Vendar gre pri tem za evidentno zavajanje vladajoče garniture in njenega propagandnega aparata. Janši so očitali radikalno retoriko, češ da grozi z državljansko vojno. Vendar je dejansko on obtožil vlado, da je z ukinitvijo spominskega dne »napovedala novo državljansko vojno«. O tem stališču si je mogoče misliti to ali ono. A četudi ga kdo ima za zgrešenega ali celo absurdnega, mu nikakor ni mogoče pripisovati spodbujanja državljanskega spopada – ampak gre prej za svarjenje pred njim. Tudi očitki Štihu, da je pozival k nasilju – nad drugače mislečimi, kot je zapisal eden od provladnih urednikov – , so neosnovani. Dejansko je pozval ljudi k temu, naj se oborožijo. Vendar pa je iz zapisa očitno, da je bilo to mišljeno z namenom samoobrambe. Zapisal je namreč: »Majhna klika skrajnežev, ki izvaja ustavni udar s tem, ko ne vidi več nič slabega v zločinih proti človeštvu, prestopa rubikon. Podredi si lahko le neoborožen narod.« Iz tega je razvidno, naj bi bilo oboroževanje namenjeno odporu zoper potencialno nasilje aktualnih levičarskih oblastnikov. Nikjer ni namreč govora o kakšnih napadalnih aktivnostih zoper kogarkoli. Ne glede na to, ali se s Štihovo ocene strinjamo ali ne, mu nikakor ne moremo očitati spodbujanja nasilja.
Oblastnike in njihove podpornike, ki se tako zgražajo nad Štihovim pozivom, je treba opozoriti, da ima vsak človek pravico do samoobrambe, se pravi do tega, da brani svoje življenje, življenje svojih bližnjih in svojo lastnino. Tudi z orožjem, če ne gre drugače. Pravica do posedovanja in potencialne uporabe orožja je nekaj, kar poznajo najstarejše moderne demokracije. Zapisana je že v angleški Listini svoboščin iz leta 1689. Posvečen ji je tudi znameniti drugi amandma k ameriški ustavi, sprejet leta 1791. Namen je v teh primerih jasen: omogočiti običajnim državljanom, da se zavarujejo pred nasiljem – še posebej pred nasiljem oblastnikov. V tem primeru je tudi vzpostavitev tiranije, če že ne onemogočana, pa vsaj izjemno otežena.
V Sloveniji postaja družbeno ozračje vedno bolj zastrupljeno. Mnogo je takšnih, ki smatrajo, da z nasiljem ni nič narobe, če se le izvaja v imenu »prave« ideologije. Tako se vsakokrat, ko je kje objavljen kakšen prispevek, ki govori o komunističnih zločinih, storjenih med drugo svetovno vojno ali v povojnem obdobju, pojavi cel kup komentarjev, ki zagovarjajo te zločine v slogu »to je bilo nujno potrebno« ali celo »še premalo smo jih pobili«; ki zasramujejo njihove žrtve, češ, »saj vemo, da so bili izdajalci«; ki zasmehujejo njihove svojce, češ, »kaj pa vam je bilo hudega, saj ste preživeli, mar ne«. Takšnih sprevrženih osebkov ne najdemo samo med anonimneži na družbenih omrežjih, ampak tudi med mnenjskimi voditelji, ki so ljubljenci levičarske scene (nekateri med njimi so celo nosilci različnih nagrad). In ti so se po lanski volilni zmagi »svobode« praktično »strgali s ketne«. Sedaj, ko imajo za sabo oblast, si predstavljajo, da lahko počnejo vse, kar hočejo. Ali so ob takšnem stanju duha pozivi, naj ljudje poskrbijo za svojo varnost na način, da se oborožijo, res tako nerazumni?
