Piše: Dr. Matevž Tomšič
Približno v istem času, ko je naša kulovska opozicija neslavno pogorela s svojo “konstruktivno nezaupnico”, so se angažirali njeni somišljeniki v evropski medijski druščini. Tako se je spletni portal Politico, sicer znan po svoji izrazito levičarski usmerjenosti, razpisal o tem, kako grdo ravna premier Janša s tistimi novinarji in mediji, ki mu niso naklonjeni, in da se zaradi tega v državi “širi ozračje strahu”. To je nekaj dni kasneje “nadgradil” nemški časopis Süddeutsche Zeitung, ki je aktualni vladi celo očital, da je izgnala ljudi iz dveh ljubljanskih kulturnih centrov (Roga in Metelkove). Seveda so se pri tem sklicevali – kako povedno! – na neimenovane vire. Le-ti so bili zagotovo zelo skrbno selekcionirani.
Takšno prikazovanje stanja v Sloveniji je tipičen primer t. i. postfaktičnosti. To je nekaj, kar sicer levičarji zelo radi pripisujejo početju svojih nasprotnikov (pogosto so jo denimo nekdanjemu ameriškemu predsedniku Trumpu). Nanaša se namreč na stanje, ko objektivna dejstva izgubljajo pomen, pri oblikovanju javnega mnenja pa začenjajo igrati ključno vlogo čustva in subjektivne presoje avtorjev sporočil. Oba zapisa namreč temeljita na enostranskih ocenah, ki bazirajo na informacijah, ki so jih posredovali slovenski levičarji, pa tudi na čisto konkretnih lažeh – kamor sodi ta o vladnem ukinjanju kulturnih centrov, ki v resnici sodila v pristojnost ljubljanskih mestih oblasti in ne vlade (ljubljanska občina je bila tista, ki se je odločila, da bo porušila Rog). In potem se takšni novinarji prikazujejo kot žrtve, ko jih nekdo označi za lažnivce!
Ena glavnih “manter”, ki jih stalno ponavljajo domači in tuji kritiki Janševih vlad (ne samo aktualne, ampak tudi prejšnjih dveh), je, da “posega v medijsko krajino”, da bi si “podredil” domnevno neodvisne medije. Pri tem gre v resnici za sprevračanje dejstev in za kamufliranje dejanskega stanja. Vsaka politika si želi vplivati na medijsko poročanje. Vsak politik ali politična stranka si želi čim bolj naklonjene obravnave. Janša, njegova stranka in vlada niso tu nobena izjema, a glede tega nič kaj dosti ne izstopajo. Istega si želi tudi leva politika. No, slednja to dejansko že ima.
Pri tujih medijih gre za izvoz predsodkov, konstruktov in celo odkritih laži
Slovenski medijski prostor je namreč izrazito neuravnotežen, saj velika večina medijev bolj ali manj odkrito podpira levo politično opcijo ter promovira ideje in vrednote, ki jih je mogoče šteti za levičarske. To so pokazale malone vse raziskave, ki so bile opravljene na to temo. Tudi zadnja študija, ki je bila konec lanskega leta izvedena na Fakulteti za medije in je analizirala poročanje največjih slovenskih spletnih portalov o nekaterih najbolj žgočih in kontroverznih temah (ukrepih za zajezitev epidemije novega koronavirusa, odnosu do migracij, spremembah medijske zakonodaje) v letu 2020, je pokazala izrazita nesorazmerja, saj so bili vsi mediji razen enega bodisi zmerno, bodisi močno “nagnjeni na levo”. Med obravnavanimi prispevki je bilo bistveno več takšnih, ki so bili vladi nenaklonjeni, kot je bilo njej naklonjenih; in bistveno več levo kot desno nazorsko orientiranih. In kar je še posebej povedno, nacionalna radiotelevizija (oz. njen spletni portal) v smislu politične uravnoteženosti in nazorske nevtralnosti ni nič kaj izstopala v pozitivno smer.
Lili Bayer (Foto: YouTube)
Pri negativističnem poročanju določenih tujih medijev o slovenski vladi gre dejansko za “izvoz” predsodkov, konstruktov in celo odkritih laži, ki jih producirajo domači protagonisti. V bistvu gre za nekakšno »pranje« lažnih novic. Podobno kot skušajo različne kriminalne združbe umazan denar (pridobljen z nezakonitimi posli) »očistiti« tako, da ga vložijo v kakšno legalno dejavnost. Tako naj bi bile podobe stanja v državi, ki prihajajo iz tujine, videti bolj verodostojno, pa čeprav jih slikajo ljudje, ki o razmerah nimajo pojma, a so pripravljeni »držati štango« svojim lokalnim ideološkim somišljenikom.
