Piše: Dr. Matevž Tomšič
Dandanes se v Sloveniji civilno družbo povezuje skoraj izključno z levim delom politike in z levičarskimi ideološkimi tokovi. Na levici zadovoljno razlagajo, kako da je civilna družba uspela mobilizirati državljane in jih prepričati, da na volitvah odslovijo ‘nazadnjaško’ vlado in utrejo pot na oblast ‘naprednim’ silam. Na desnici pa se hudujejo, kako so razne levičarske nevladne organizacije, financirane z denarjem davkoplačevalcev, s kampanjo neupravičenega obtoževanja uspešne Janševe vlade zopet pomagale vrniti na oblast politično opcijo, s katero so tesno povezane.
Eni in drugi torej pripisujejo civilni družbi velik pomen (čeprav njeno vlogo v praksi različno vrednotijo). Zdi pa se, kot da je le-ta politično in nazorsko povsem enobarvna. Da je na desnici sploh ni. Ali vsaj v javnosti (tj. v medijih) ni prisotna oz. so tiste organizacije, ki podpirajo desne stranke in zagovarjajo konservativne ideje, tam komaj opazne. Tudi zaradi tega je levi pol slovenske politike v precejšnji prednosti.
Vendar ni bilo vedno tako. Spomnimo se, kako je intenziven civilnodružbeni angažma številnih posameznikov in skupin utrl pot zmagi desnosredinske koalicije DEMOS na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 in posledično uspešni izvedbi osamosvojitvenega projekta. Ali pa kasneje, ko je ustanovitev Zbora za republiko pomenila poenotenje sil desno od sredine, kar je pomembno prispevalo k zmagi t. i. ‘strank slovenske pomladi’ na volitvah leta 2004 in formiranju prve Janševe vlade.
Stanje, kakršno vlada sedaj na tem področju, torej nikakor ni nekaj ‘naravnega’. Ne drži, da so ljudje, ki so levičarsko usmerjeni, sami po sebi bolj ‘nagnjeni’ k temu, da se javno angažirajo. Zato so lamentacije, češ da ‘se ne da nič narediti’, ki jih ni tako redko slišati na desnici, sploh v ozračju malodušja po nedavnem volilnem porazu, ne samo neupravičene, ampak tudi kontraproduktivne.
Drži, da so levičarji v veliki prednosti, saj imajo na voljo bistveno več kanalov in resursov za vzdrževanje ‘svoje’ civilne družbe. Obvladujejo proračunske finančne vire, s katerimi obilno napajajo izbrane nevladne organizacije. In ti viri se bodo z novo vlado konkretno povečali. Obvladujejo večino podjetij in ustanov v javni (državni ali občinski) lasti, v katerih ponujajo razne ‘sinekure’ (udobne in dobro plačane službe) svojim civilnodružbenim aktivistom, običajno v vlogi različnih svetovalcev ali piarovcev. Na ta način so slednji dejansko plačani za to, da prakticirajo politično-ideološki aktivizem (pogosto v svojem delovnem času). Medtem pa so desne civilnodružbene organizacije finančno izrazito podhranjene. Večina njih deluje na pro bono osnovi. In ljudje, ki se v njih angažirajo, počnejo to izključno v svojem prostem času.
Vseeno je na mestu ugotovitev, da je desnica v zadnjih letih delo na tem področju močno zanemarila. To se je še posebej jasno pokazalo v letošnji predvolilni kampanji, ko je bila desna civilna družba izrazito pasivna. Kot takšna ni mogla parirati intenzivni in pogosto agresivni agitaciji levičarjev. Na ta način se je ustvaril vtis, da so ‘tako ali tako vsi proti Janševi vladi’ in da je takšna poza edina ‘kul’. In volivci brez trdnih prepričanj – ti pa bolj kot ne odločijo vsake volitve – so temu nasedli.
Desna politika mora vzpostaviti svoje civilnodružbeno zaledje, saj bo brez tega težko dosegla zmago na naslednjih volitvah. Vendar bo na tem področju (podobno kot v političnih strankah) potrebna tako idejna kot tudi kadrovska osvežitev. Le na ta način bo mogoče nagovoriti tiste segmente volivcev, ki se bodisi ne udeležujejo volitev bodisi se v zadnjem hipu ‘ujamejo na limanice’ vsakokratnemu novemu obrazu.
