8.3 C
Ljubljana
petek, 14 junija, 2024

Pogled na Palestino z obrobja vesoljske črne luknje

Piše: Gašper Blažič

Za fenomen vesoljskih črnih lukenj ste najbrž že slišali. Gre za enega najbolj kontroverznih in bizarnih pojavov v vesolju, kjer lahko supermasivne črne luknje pogoltnejo tudi zvezde, večje od našega Sonca.

Nedavno je NASA objavila videoposnetek simulacije približevanja črni luknji, pri čemer je bilo šokantno predvsem to, kako čas objekta, ki zaide v območje gravitacijske privlačnosti črne luknje, teče povsem drugače kot pri tistem, ki dogajanje opazuje od daleč. In ne samo to: tudi prostor se povsem »ukrivi«, podoba realnosti okoli objekta je povsem drugačna kot podoba s strani opazovalca od daleč. Z vstopom v črno luknjo se simulacija neha, saj se tudi za kamero, ki vstopa vanjo, čas ustavi. Kaj se dogaja od tam naprej, ni znano.

Črne luknje so prav zaradi te svojih nenavadnih astrofizikalnih lastnosti odlična prispodoba. V duhovnosti lahko simbolizirajo pekel. Tu velja dodati, da objekt (ali subjekt) postane žrtev črne luknje le toliko, kolikor se ji tako približa, da ji ne more več pobegniti. Lahko pa se ves čas gibljemo v njeni bližini, seveda do ločilne meje, ki jo znanstveniki imenujejo »horizont dogodkov«. Takšno gibanje lahko simbolizira sodobni nihilizem (lat. nihil = nič), ki se pojavlja na več načinov, največkrat v obliki etične skepse in relativizma, o čemer je pred davnimi leti v kolumnah v Demokraciji veliko pisal akademik Janko Kos. Praktični nihilizem se tako povsem oddalji od splošno veljavnih norm in vrednot ter promovira moralno zavržene prakse, toda po drugi strani vendarle skuša sebe prikazati kot edinega legitimnega nosilca moralnih vrednot. Ker pa se giblje tako rekoč na meji dogodkovnega horizonta črne luknje, imajo nosilci tega nihilizma povsem popačen pogled na realnost, predvsem pa drugačnega od zornega kota, ki ga ima »opazovalec od daleč«. Ker v bližini črne luknje čas teče počasneje, se sodobnim nihilistom po eni strani »mudi živeti« (in hočejo uživati, podrediti vse okoli sebe lastnemu egu), po drugi pa čutijo ugodje, ki izhaja iz občutka, da se starajo počasneje kot drugi in so zato »nadljudje«, ki povsem deklasirajo vse konservativce. Zato lahko s pomočjo astrofizikalne razlage črne luknje dobro pojasnimo fenomen sodobnega levičarstva, ki dejansko temelji na tem moralnem in duhovnem nihilizmu.

Sodobno levičarstvo temelji na nihilizmu, imaginarnemu vrtenju okoli vesoljske črne luknje, ki seva temo.

Je torej presenetljivo, da je tudi njihov pogled na palestinsko vprašanje tako izkrivljen? No, tu gre še za druge stvari. Boj za menda preganjani palestinski narod jim namreč prinaša občutek ugodja, da so moralno vendarle na pravi strani zgodovine. Letošnji Eurosong se je pokazal kot presečišče njihovih interesov: na eni strani so ustvarjali strašansko gonjo proti izraelski predstavnici Eden Golan, ki je kljub tej gonji dosegla odlično uvrstitev, na drugi pa je žirijam (tudi slovenski) uspelo na prestol spraviti čaščenje »drugačnosti«, tokrat z »nebinarno osebo« kot zmagovalcem v končnem seštevku. Ali je torej nenavadno, da je celo dolgoletna tako rekoč prva dama slovenskega Eurosonga Miša Molk pred kratkim izjavila, da je Evrovizija blizu svojega konca? Požira jo namreč črna luknja …

In bolj ko se satan bliža svoji »črni luknji«, bolj agresiven postaja. Besnenje hamasovskih mladih aktivistov na FDV to dokazuje. Toliko časa so vztrajali, da so najprej dobili na svojo stran celotno vodstvo FDV, nato pa še Univerze v Ljubljani. A to je šele začetek, saj je cilj levičarskih aktivistov preparirati celoten družbeni prostor, mu vsiliti svojo različico dogodkov, pri čemer se poslužuje tudi neomejene manipulacije s čustvi (npr. s tezo o preganjanjem narodu, ki se bojuje za preživetje, medtem ko ga zlobni Izraelci sistematično iztrebljajo). Za nekoga, ki se mu ne ljubi iskati resnice in raziskovati resničnega dogajanja na Bližnjem vzhodu, to lahko postane čustveno motivirana tema za agresivno nastopanje prek ustrahovanja okolice. In to je tisto, kar želi novodobna levica doseči: skrajno točko konflikta v družbi, kjer bi uspevali skrajneži in kjer bi se lahko naužili življenja pred dokončnim izginotjem v črno luknjo. Palestinsko vprašanje je tu le odskočna deska, ki služi predvsem samoprevari o varovanju minimalnih normalnih norm, ki naj bi jih kršila nasprotna stran. Skratka, repriza tega, kar se je dogajalo v glavah komunističnih revolucionarjev leta 1945.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine