16.6 C
Ljubljana
četrtek, 13 maja, 2021

Pirjevec je v Partizanih tabuiral vernike

Med pirjevščine akad. prof. dr. in politikanta Jožeta Pirjevca, ki se bodo potegovale za darilo sv. Miklavža, sodi tudi tale: »Nemci so na svojem okupacijskem območju na upor odgovorili z množičnim streljanjem talcev vsako soboto v Mariboru in Celju.«   

Če bi poznal pretresljivo zbirko dokumentov Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih, bi lahko takoj ugotovil, da je zapisal neresnico.  V letih 1941 in 1942 so  v Mariboru in Celju streljali talce enaintridesetkrat. Od tega  osemkrat v torek, šestkrat v sredo, po štirikrat v četrtek, petek in soboto in enkrat v nedeljo. Ali so to streljanja vsako soboto?

Pirjevca in druge, ki ne znajo drugega kot pljuvati po veri in Cerkvi v ideološki opoziciji rezistenca-kolaboracija, revolucija-protirevolucija,  ob poslovilnih pisem štajerskih talcev opozarjamo na veliko večji pomen vere v življenju, tudi na robu smrti.

Od 186 objavljenih poslovilnih pisem je bilo 15 piscev komunistov in 5 skojevcev ali 11 odstotkov. En skojevec zapiše »nasvidenje nad zvezdami«.

V 166 pismih, ki jih  pišejo nekomunistično opredeljeni,   okoli osemdeset odstotkov piscev izraža katoliško vero.

Nekateri verni talci nas nagovorijo s svojo narodno zavednostjo, pogumom.

Ivan Acman:  Tolaži me zavest, da jaz nisem kriv nobenemu drugemu njegove krute usode in pa da sem kot veš nedavno prejel sv. zakramente. /…/ Odpustita torej svojemu očetu, ki je kot zavedni Slovenec branil pravice svojega naroda in s tema Vaju spravil v tako kruto usodo. Jaz Vas vse iz srca ljubim in nikogar ne sovražim. Oče odpusti jim …!

Miroslava Zalezina: Začudili se boste, ko boste brali da sem ustreljen, toda ne smete jokati, kajti jaz umiram kot junak.  /…/ Res da moram umreti mlad star 19 let, toda mnogo takih je že umrlo in grem v naročje bratu Tinetu, ki me že čaka.

Naj dodam še duhovnika Izidorja Završnika, ki je v gestapovskih zaporih v Starem piskru prostovoljno odšel v smrt, da je rešil življenje sojetniku.

Zakaj Acman, Zalezina in Završnik v titoizmu niso mogli biti narodni heroji? Ker so bili narodni heroji praviloma moški in komunisti, torej agresivni ateisti. Narodni heroj ni mogel postati veren, odpuščajoč, nacionalno zaveden junak.

Osnovni motivi, ki jih izražajo ta poslovilna pisma, so slovo od svojcev, staršev, družine, žena, otrok, deklet. Prosijo za odpuščanje in tudi sami odpuščajo, celo tistim, ki so jih poslali v smrt. So zbogani s smrtjo in pričakujejo snidenje s svojci nad zvezdami. Pričakujejo, da jih bodo preživeli ohranili v molitvah in spominu.

Amalija Stožer: Moji ljubi domači! Prosim, da mi odpustite, kar je bilo kedaj napačnega. Spominjajte se me v molitvi! To mi je v uteho, ker vem, da se bom združila z svojim in Vašim očkom.

Emil Hameršak: Vendar me ohrani v lepem spominu in otrokoma pripoveduj o meni. Oprosti mi vse, kar sem Ti kdaj hudega storil. Moli za me, tudi jaz bom z drugega sveta gledal na Vas. Bog naj naj varuje.

Zvonko Križan: Danes popoldne se poslavljam s tega sveta. Želim Vama, da bi vsaj vedve v miru živele. Upam da me ljubi Bog ne zavrgel. Saj nisem pozabil na njega.

Ali se je Pirjevec kdaj vprašal, če ni morda Edvard Kardelj v svojem sovraštvu do nacionalizma sovražil tudi katoliških partizanov in sodelavcev partizanskega gibanja, ko je pisal take in podobne izpade: »Sicer se pa v nacionalističnih manifestacijah izraža vse, kar je reakcionarnega, idejno zaostalega ali trenutno dezorientiranega v našem družbenem življenju.«

Vprašanj  ne zmanjka. Ali bi bila poslovilna pisma, če bi jih lahko napisali pred gotovostjo svoje smrti interniranci v titoističnih koncentracijskih taboriščih, zaporih in drugje, kaj drugačna od teh pisem talcev?

Poglejmo slovenske prisilne mobilizirance v nemško vojsko. Njihova pisma, izjave, pričevanja so tudi izkazi njihove krščanske vernosti. Tisoči prisilnih mobilizirancev se potem znajdejo v partizanih. Verjetno verni kot večina drugih partizanov! Toda v partizanskih spominih, knjigah … izrazov katoliške vere ni več. Ali so nehali verovati ali pa je vera partizanov izginila, ker je titoizem bil brezupni boj proti veri in Cerkvi?

Vesna Drapac je napisala odlično študijo (War and Religion – Catholics in the Churches of Occupied Paris, 1998) o pomenu vere v totalitarnih časih.  Ni se ujela v past, da bi ugotavljala le, ali je bila Cerkev ali v kolaboraciji ali v rezistenci. Analizira versko življenje in omenja »duhovni upor« katoličanov in protestantov (pri tem Drapačeva seveda ne misli samo na cerkvene elite!), s katerim so se zoperstavili protikrščanski in rasistični ideologiji. To je bil upor za dostojanstvo človeške osebe in krščanska načela. Raziskovalci običajno spregledajo tudi pomen vsakdanjega cerkvenega delovanja pri zagotavljanju duhovne opore, dobrodelnosti, praktične podpore vernikom. 

Raziskava Victorije Smolkine  (A Sacred Space Is Never Empty, 2018) se tiče sovjetskih poskusov, da bi vpeljali ateizem kot svetovni nazor. Smolkinova opozori, da so tisti, ki so pred desetletji napovedovali desekularizacijo sveta,  pred časom razglasili, da je bila napoved napačna. Smolkinova poraz sovjetskega poskusa uveljavljanja ateističnega svetovnega nazora ponazori s primerom katedrale Kristusa Odrešenika v Moskvi. Zgrajena je bila v čast ruske zmage 1812, razstrelili so jo boljševiki 1931. Na njenem mestu so hoteli zgraditi palačo sovjetov, uspeli so zgraditi le bazen. Po razpadu komunizma so katedralo zgradili na novo. Sovjetski/komunistični  ateizem ni uspel s svojim smislom napolniti praznega prostora, ki ga je ustvaril.

Ali bi Partizani ob upoštevanju teh in podobnih izhodišč dobili bolj človeško podobo?

Dr. Jože Dežman

Zadnje novice

Sorodne vsebine