V najinem kramljanju sva se z akad.prof.dr. in politikantom Jožetom Pirjevcem za ogrevanje sprehodila po nekaterih posebnostih njegovih Partizanov, nisva pa še vstopila na resnično bojno polje. Pred tem pa je prav, da se posvetimo še nekaj pirjevščinam iz slovenščine in Slovenije.
Pirjevec o četnikih zapiše: »Zato se jih je oprijel posmehljiv vzdevek ‘gibaničarji’, češ da jedo potice.«
Gibanica – potica. Si predstavljate, da bi za Prekmurce napisali, da jim rečemo »’gibaničarji’, češ da jedo potice«? Seveda nas zanima, ali gre za avtorjevo odtujenost od materinščine ali pa za šalo, ki nam je nerazumljiva?
Pirjevec o pisanju škofa Gregorija Rožmana: »V dolgi latinščini napisani spomenici, ki jo je …«
Običajni smrtniki smo tudi tu v brezizhodni zadregi. Kaj naj bi bila »dolga latinščina«? Glede na to, česa vsega hudobnega je bil po drugih pirjevščinah v Partizanih zmožen Rožman, nas lahko kar srh spreleti. Toda, ali nam bo Pirjevec hotel pomagati in nam razložiti to »dolgo latinščino«? Saj v svoji revi si ne upam misliti, da bi morda moralo pisali »V dolgi, v latinščini napisani spomenici …«?
O položaju na Gorenjskem na prelomu 1943-1944 Pirjevec poudari: »Na Gorenjskem je imel okupator postojanke le v dolini Save in v dolinah obeh Sor, v hribovita področja pa se je upal le z večjimi silami.«
Ta trditev tudi brez Pirjevčeve pomoči lahko uvrstimo med posrečene pirjevščine. Nemško okupacijsko območje Oberkrain oz. Gorenjska je namreč nekaj več kot porečje Save in obeh Sor. Če pustimo območje okoli Litije v porečju Save, pa nam ostane porečje Kamniške Bistrice, ki »obsega 534,4 km2 reliefno razgibanega ozemlja med Ljubljanskim poljem na jugu in Kamniško-Savinjskimi Alpami na severu«. Ali je za Pirjevca to območje Gorenjska oz. Oberkrain ali ni? Ali morda okupator v Kamniku, Domžalah … nima svojih postojank? Če pa morda Pirjevec področje Kamniške Bistrice šteje v »dolino Save«, potem je v svojem gornjem zmedenem stavku napisal le, da je okupator še vedno nadzoroval Gorenjsko?
Še bolj sočna pirjevščina je trditev, da Italijani »Slovencem niso zaupali, ko pa so videli, da padajo pod streli VOS (komunistična politična policija – op. p.) tudi njihovi vodilni predstavniki, so se za to le odločili.«
Kako daleč gre lahko pirjevska domišljija? Lahko le postavimo vprašanje, na katerega bomo potrpežljivo in z velikim zanimanjem čakali Pirjevčev odgovor na enostavno vprašanje: Kateri italijanski »vodilni predstavniki« so padli »pod streli VOS«?
Sklenimo še z oceno Fočanskih predpisov iz februarja 1942, ki jih Pirjevec imenuje »prvo ustavo porajajočega se režima«, da so bili »razumno razčlenjeni« in da so bili »premik v življenjski izkušnji širokih ljudskih množic, ki so bile prvič globalno zajete v nekakšen, sicer primitiven politični proces«.
Tudi v tem primeru smo v zadregi pred nenavadno Pirjevčevo besedno maškarado. Ali globalno pomeni svetovna proletarska revolucija, ali primitivnost pomeni totalitarizem? Izhodišče Fočanskih predpisov je, kot je v njih zapisano, »enotnost zakonodajne in izvršne oblasti v rokah ljudstva«. Enotnost oblasti že povozi demokracijo. Ta ljudska oblast je izvoljena z javnimi volitvami po ključih, ki jih je določala vladajoča Komunistična partija. Ljudska oblast je imela vsemogočna pooblastila, lahko je ovajala, ubijala, plenila … Skratka, Fočanski predpisi vzpostavijo zametke totalitarnega režima, ki se je razcvetel po koncu druge svetovne vojne. Ali je bila ljudska oblast v Sloveniji kaj drugačna?
V Sloveniji bi lahko kot poseben partizanski pojav poudarili nezmerno administriranje. Naj omenim pomembnega povojnega funkcionarja, ki je med vojno neusmiljeno zahteval dnevna, tedenska, štirinajstdnevna in mesečna poročila. In ob rednih poročilih še kako izredno. Ali pomemben povojni pisatelj, ki se je kot mladinski partizanski funkcionar mučil na vse pretege, da je s pisalnim strojem pisal tako, da sta bila robova dopisa kar najbolj poravnana. Skratka, tudi ta »globalna« in »primitivna« plat administrativnega socializma se je razcvetela že med vojno.
Kot sem že večkrat poudaril, je vseh tovrstnih pirjevščin v Partizanih toliko, da bi že samo opozarjanje nanje terjalo več besedila kot ga imajo Partizani sami. Kažejo na težave avtorja z besednim oblikovanjem sporočila v slovenščini kot tudi elementarno nepoznavanje razmer tako v Sloveniji kot drugje po slovanskem jugu.
Dr. Jože Dežman
V prihodnjem tednu pa na bojno polje v Partizanih.
