Piše: Gašper Blažič
Bilo je nekje okoli plebiscita ali morda po njem, torej konec leta 1990 ali v začetku leta 1991. Že kar nekoliko nestrpno smo pričakovali slovenski »véliki dan«, ko bomo Jugoslaviji dokončno dahnili zasluženi »zbogom« in se podali na samostojno pot. Ta mladostniška neučakanost se je nekoliko pomešala tudi z nejevoljo in negotovostjo, ker smo še vedno imeli staro socialistično ikonografijo. Rdeča zvezda je bila še vedno uradni simbol, ki so ga nosili tudi pripadniki policije (no, takrat še milice), pa TO in še marsikje. Medtem ko so na Hrvaškem že kmalu po prvih večstrankarskih volitvah odpravili zvezdo in sprejeli začasno odredbo o zastavi s šahovnico (brez tistih malih zastavic na vrhu, ta dokončna različica je bila sprejeta šele z novo ustavo Republike Hrvaške dan pred slovenskim plebiscitom), se je pri nas mečkalo in cincalo. Mnogi so že mahali z zastavo brez zvezde ali kakršnega drugega simbola (in ta je pač enaka ruski), domišljija o tem, kakšna bo naša prihodnja zastava in grb, pa je delala s polno paro.
V tedanjih medijih se je pojavilo kar nekaj predlogov in namigov o tem, kakšen simbol nas bo zastopal v prihodnje. Nekateri so bili kar za to, da se stiliziran lipov list, ki smo ga nekako dobili na pladnju z akcijo Slovenske turistične organizacije o novi podobi turizma, uporabi za naš novi simbol, tako kot imajo Kanadčani javorov list. Pojavljali pa so se še drugi predlogi: karantanski klobuk, knežji kamen in seveda legendarni heraldizirani panter v črni barvi kot najbolj verjetna inačica prihodnjega grba. Da nič od naštetega ne bo prišlo v poštev, se je pokazalo šele 24. junija 1991 – dan pred sprejemom temeljnih osamosvojitvenih aktov so poslanci po hudih, res hudih težavah vendarle sprejeli dopolnila k stari republiški ustavi v zvezi z novimi simboli. Marsikdo se je oddahnil, vendarle bomo lahko dvignili novo zastavo. Pa čeprav sprejeti kompromis o novi zastavi ni obetal kdo ve kaj. A s Triglavom smo se lahko vsaj poistovetili vsi Slovenci – tudi tisti, ki prisegajo na partizansko tradicijo. Tri zlate zvezdice nad njim, vzete iz dediščine grofov Celjskih (in ta simbol je danes uradni grb Mestne občine Celje), so v novi grb vtisnile pečat starodavnosti slovenstva v tem delu Evrope. In začuda se takrat nihče ni zmrdoval nad srednjim vekom, kaj šele nad tem, da je ta simbol treh zvezdic izmišljen. Morda bi se komu lahko obesil nos, ker je bil ta simbol nekoč del grba Kraljevine SHS oz. Jugoslavije (TUKAJ), ko je tri konstitutivne narode te države združeval – dvoglavi orel.
O grofih Celjskih sem sicer nedavno že pisal (TUKAJ), zato ne bi preveč obširno ponavljal osnovnih dejstev o njih – namreč, da je avtohtona plemiška rodbina iz Žovneka v Savinjski dolini napredovala iz gospodov v grofe in nato celo v kneze, slednji pa so pokazali tudi nekaj zvijačnosti pri pridobivanju ozemelj in širjenju svojega vpliva. Takrat verjetno še zdaleč niso mislili na kakšno slovensko državo, so pa zato postali tisti, ki so temu pripravljali pot, pa tega niti sami niso vedeli. Nekaj podobnega velja tudi za Spanheime, ki za razliko od Celjskih izvirajo iz nemškega Porenja, a so tudi širili tedanja ozemlja, povezana s slovenskimi deželami, postali so celo gospodarji ljubljanskega gradu. A v zgodovino se je najbolj zapisal koroški vojvoda Bernhard Spanheimski – ne samo zato, ker je vojvodina Koroška še vedno ohranila starodavni obred ustoličevanja še iz časa karantanskih vojvod, pač pa tudi zaradi dejstva, da je vojvoda očitno dobro znal slovensko, saj je viteza Ulrika Liechtensteinskega sprejel s slovenskimi besedami, v sodobni slovenščini bi se slišalo takole: »Bog vas sprejmi.« Toliko o tezi, da je srednjeveško plemstvo pri nas predstavljalo nemško nadvlado nad slovensko brezpravno rajo, ki ji kaj več od hlapčevskega dela ni bilo namenjeno.
Žal se je Spanheimom zgodila podobna usoda kot Celjskim – izumrtje tako rekoč na višku srednjega veka. A za seboj so pustili simbole, ki so jih nato prevzeli in ohranili drugi. Torej, tudi heraldiziranega panterja, ki močno spominja na tistega leva v grbu kraljevine Belgije ali pa na simbol avtomobilske znamke Peugeot. Zato boste v sedanjem grbu avstrijske zvezne dežele Koroške (TUKAJ) lahko našli kar tri črne panterje na zlati podlagi, ne boste pa našli npr. knežjega kamna, ki ga Avstrijci sicer divje ljubosumno čuvajo in nikakor ne pustijo, da bi ta simbol »ušel« čez Karavanke na jug, pa čeprav samo v kakšnem uradnem grbu. Belega panterja na zeleni podlagi pa boste našli v grbu zvezne dežele Štajerske (TUKAJ), ki predstavlja nasledstvo tiste nekdanje vojvodine, ki je segala na sedanje slovensko ozemlje. Ostanke teh simbolov boste našli še dandanes – celo v Brežicah. Panterji v različnih barvah pa so se prav zaradi vpliva plemstva kasneje razširili po Bavarskem in dandanes krasijo grbe pomembnih bavarskih mest, kot denimo Ingolstadt (TUKAJ) in Passau (TUKAJ). No, v Freisingu, središču najstarejše bavarske škofije, znanem tudi po Brižinskim spomenikih, kjer je del svojega poklicnega udejstvovanja preživel tudi papež Benedikt XVI. (kot mladi profesor Joseph Ratzinger), so si za simbol raje izbrali medveda, ki ima tudi starodaven pomen.
Toliko o tem, da heraldizirani panter nima ničesar opraviti s slovensko zgodovino, kot dandanes vehementno trdijo celo nekateri zgodovinarji. V nečem jim seveda moramo dati prav: namreč, skoraj nemogoče je dokazati, da bi v času, ko grbov še niso poznali, takšen simbol uporabljali že v starem Noriku, torej na ozemlju kasnejše zgodovinske Koroške. Prav tako kot je težko dokazati tezo o menda starodavnem slovenskem pozdravu »osti jarej«. A govoriti o nekem »izmišljenem simbolu«, kar naj bi celo spominjalo na čas nacistične ikonografije (sic!) je najmanj nepošteno, če ne celo nizkotno. In če se nekdo, ki služi znanosti, spusti na tako nizek nivo, da je pripravljen zaradi nekakšnega protivladnega političnega aktivizma celo lagati pred javnostjo glede zgodovinskih dejstev in to dodatno povezovati z nacizmom, je to velik pljunek v obraz slovenskemu narodu kot takemu. A Stane Dolanc bi verjetno temu ploskal. Saj poznate tisto: če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug…
Gašper Blažič je dnevnik urednik na demokracija.si ter v. d. urednika portala Blagovest.si.
