Piše: Kavarna Hayek
V Kanadi še vedno odmeva afera, ki kaže, kako malo je vredno človeško življenje. Tamkajšnja vojna veteranka in paraolimpijka Christine Gauthier je večkrat poslala prošnjo, da dobi dvigalo za invalidski voziček. Nazadnje so ji iz oddelka za veterane odgovorili: »Če ste tako obupani, gospa, vam lahko ponudimo storitev MAID.« Kar pomeni, da bi ji »pomagali« pri smrti. Državni uslužbenci so ji ponudili vso potrebno opremo za evtanazijo. Kakopak, »evtanazija je bistveno cenejša od stroškov večine bolnikov v bolnišnicah ob koncu njihovega življenja,« je pred meseci zapisal eden glavnih zagovornikov evtanazije v Sloveniji filozof in profesor Igor Pribac.
Razviti svet je padel v svojevrsten paradoks. Zahodne demokracije se trkajo po prsih in se hvalijo, da so odpravile smrtno kazen za najhujše zločine, hkrati poveličujejo »kulturo smrti«, ko usmrtitev ni kazen, ampak izraz »sočutja« in »lajšanja«. Tako dekadentno razmišljanje civilizacije, ki je zrasla iz krščanskih koreninah in kjer naj bi bilo življenje sveto, pomeni, da je sekularnost povsem prevladala, vsaka progresivna želja se spreminja v zapovedano pravilo.
Ne gre samo za kršenje načel in teptanje vrednot, temveč pod krinko humanizma tudi za pot v barbarstvo. Evtanazija namreč v imenu humanosti prekinja človekovo življenje. Kje so zdaj toliko opevani ideali človečnosti in dostojanstva? Je življenje res vredno kot znaša račun za zadnjo injekcijo? Bojim se, da je transgresija nove morale že trka na vrata slehernika; ko lahko država brez soglasja bolnika ali svojcev v imenu humanosti in socialne pravičnosti evtanazira človeka. To se je že zgodilo. Spomnite se primera 23-mesečnega Alfieja Evansa in zavedali se boste, da gre za obujanje zloglasne operacije Akcija T4 (Aktion T4).
Kogar le malo zanima 2. svetovna vojna, je zagotovo slišal za Akcijo T4. V nemščini Aktion T4, okrajšava za Tiergartenstraße 4, ulični naslov v Berlinu, kjer je bil sedež šestletne operacije, so začeli izvajati leta 1939. Določeni nemški zdravniki so bili pooblaščeni, da izbirajo bolnike, ki se štejejo za »neozdravljivo bolne« in izdajo odredbo za »smrt iz usmiljenja«. To je bil program evtanazije, podporniki so zatrjevali, da »jemljejo življenje, ki ni vredno življenja«. In tukaj še ni konec podobnosti med Akcijo T4 in sodobnimi zagovorniki evtanazije. Tudi pred 80 leti so, podobno kot danes Pribac, trdili, da posamezniki, ki potrebujejo stalno nego, imajo psihiatrične in nevrološke motnje ali težjo telesno okvaro, predstavljajo »finančno breme za nemško družbo« (kasneje je bilo finančnemu bremenu dodano še »genetsko« breme).
Program evtanazije se je po dveh letih od načrta za uničenje »nesposobnih, ki so breme« razširil tudi na druge kategorije ideoloških (nasprotniki nacizma) in bioloških ……
Nadaljevanje si lahko preberete TUKAJ.
