Piše: dr. Stane Granda
Politična in ideološka razklanost Slovencev ima veliko obrazov. To niti ne bi bil problem, saj so demokratične države pluralne. Problem je strpnost in vsaj en skupni imenovalec, ki osmišlja državno skupnost. Prav v zadnjem je temeljni slovenski nacionalni problem. Samostojna Slovenija ni vrednota, ampak »prava stran zgodovine«.
Slovenska osamosvojitev je bila nenasilna, demokratična revolucija. Osamosvojitveno voljo in referendum so razgalile tako volitve 1990 leta kot kasnejše državnozborske volitve. Tisti, ki naj bi prevzeli in vodili državo, so jih praviloma izgubljali oziroma so za sestavo koalicije morali delati gnile kompromise. Stare, s padcem komunizma poražene sile so izsiljevale kompromise, ki so razvodenili temeljni pogoj osamosvojitve: Slovenijo kot demokratično in socialno državo. Premoženjske razlike so se − pa ne na račun vračanja pod komunizmom zaplenjenega premoženja, ampak divje privatizacije, ki so jo izvedle stare sile − tako poglobile, da se je pri mnogih državljanih navdušenje nad lastno državo sesulo. Razočaranja v ljubezni so praviloma težka, dolgoročna in težko popravljiva. Eden najbolj tragičnih primerov tega so veterani vojne za Slovenijo. Namesto da bi bili nosilci in varuhi slovenske osamosvojitvene ideje, so postali pod generalom Lipičem hlapci starih sil, ministranti nosilcev totalitarizma, ki so pripravljeni celo na take zgodovinske ponaredke, kot je trditev, da je osamosvojitev izvedla Titova TO. Si lahko predstavljate to absurdno dejanje: s Titom proti Titu. Samostojna Slovenija je ne glede na zgodovinsko dediščino negacija Jugoslavije in zaradi demokratizacije še posebno Titove. Razočaranje je tolikšno, da so ljudje začeli iskati rešitev v novih obrazih. Da je tragika večja, med njimi prevladujejo oni, ki so bili vzgojeni, ki so odrasli v osamosvojeni Sloveniji. Starejši smo bolj ali manj ostali, kar smo bili. Mladi, nosilci prihodnosti, so se nam iztrgali. Ker ni bilo nobene državljanske vzgoje, nobenih vrednot, se nam je na streho državnosti povzpel golob, za katerega je značilno, da najbolj »pos…« družino in hišo. Tragedija, ki je ne more predvideti noben besedni umetnik, samo krutost življenja lahko prinese kaj takega.
V Sloveniji že nekaj let spremljamo vreščanje okoli migrantov, s katerimi se sooča vsa Evropa. Izjema je neototalitarna Rusija. Ljudje si na vse pretege iščejo boljših življenjskih razmer. Je pač enkratno in iskanje boljšega življenja eno temeljnih gonil človeškega razvoja. Zaradi tega smo tudi Slovenci prišli v »raj pod Alpami«. Pred novimi volitvami pa se zaradi njihovega izida ne tresemo pred priseljenci, ampak pred lastnimi državljani, katerih velik del je tako slabo ozaveščen, da je sposoben znova voliti sedanjo oblast. Zato je kriv vzgojni sistem v najširšem smislu besede, ker ni znal vzgojiti novih slovenskih državljanov.
Sedanjo oblast je vzpostavil režim nekdanjih. Predsednik vlade in predsednica države sta v bistvu samo podobi enega kovanca. Kot pripadnika finančne oligarhije ju druži strahoten egoizem, ki je gonilo njunega socialnega položaja, in predvsem sovraštvo do osamosvojitve in demokratizacije. Oba stalno poudarjata, da sta na pravi strani zgodovine, kar sta demonstrirala z ukinitvijo Muzeja slovenske osamosvojitve in spominskega dneva na žrtve totalitarizmov. Svojo pripadnost totalitarizmu dodatno potrjujeta z nepokopom pomorjenih Slovencev po II. svetovni vojni in s čaščenjem Hamasa, katerega največja žrtev so Palestinci. Nemir in razburjenost slovenskih državljanov dodatno vzdržujeta z razpihovanjem romske problematike, ki nikoli v preteklosti ni bila tako strašljiva, kot je danes. Na Dolenjskem preprosto ni varno živeti! Osebna lastnina je nezaščitena. Po zatrjevanju mojih rojakov se posameznim Romom pridružujejo že »nepobarvani« kriminalci, ki so še hujši.
Slovenija potrebuje dušo, načrt in cilj za prihodnost. Kdo bo dokazal, kaj je prava stran zgodovine? Bo to (po)ostal neototalitarizem?
