Nedavno so v časopisu Dnevnik z dne 17.1.2020 na strani 15 objavili sestavek z naslovom Odprto pismo častnih občanov Ljubljane, pod katerim se je podpisalo 19 Jankovićevih mestnih nagrajencev – privilegirancev. Ti so si na koncu pisma zastavili naslednje vprašanje: «Ali za Slovenijo res velja, da je mogoče odpustiti vse razen uspeha«?
Podpisniki imajo seveda v mislih uspehe ljubljanskega župana, jaz pa se sprašujem ali lahko tem podpisnikom odpustimo to nesramno pisanje, ker morda sploh ne vedo, vsaj večina njih, o čem pišejo in kaj podpisujejo. Trdo partijsko jedro, ki ga lahko odkrijemo med podpisniki pa seveda ve kako se stvari streže. Sicer pa naš župan izbira častne meščane na osnovi strogega ključa, ki ga je določila ideološka komisija CK. Ob vseh neumnostih, ki jih vsebuje pismo, pa najbolj bije v oči nesramna in predrzna primerjava aktualnega župana s častnim Slovencem kot je bil nekdanji in nedvomno največji ljubljanski župan Ivan Hribar.
Meni se zdi zelo zanimivo vprašanje zakaj podpisniki menijo, da se ljubljanskemu županu godi huda krivica. Ali jih morda moti ogorčenje javnosti ob odpisu vrtoglave vsote dolgov podjetjem županovih sinov? Morda je to po svoje razumljivo, saj podpisniki v večini prejemajo najvišje državne in druge pokojnine, nekateri med njimi so tudi zelo bogati ljudje. Za njih odplačevanje eventualnih dolgov ali kreditov ni nikakršen problem, pa saj jih verjetno niti nimajo. Za mnoge Slovence, zlasti za mlade ljudi, pa je odplačevanje dolgov oziroma kreditov, če jih sploh lahko dobijo, hudo breme.
Druge kritike na račun župana pa so v glavnem strokovnega značaja. Mnogi strokovnjaki menijo, da je na primer mestni projekt kanalizacije, ki poteka preko vodovarstvenega področja Kleče (Kanal CO) dokaj rizično početje. Ob skepsi strokovnjakov in sedaj tudi že odgovornega ministrstva ter slovenskih poslancev, je razumljivo, da tudi nekateri prebivalci Ljubljane ob tem ne morejo ostati ravnodušni, saj gre za vprašanje kakšno vodo bomo pili mi in predvsem naši zanamci. Meni se zdi kot da podpisniki prisegajo na idiom Après nous le déluge.(Za nami potop)
V podtonu protestnega pisma pa je moč zaznati, da podpisniki dvomijo v delo inštitucij države kot so policija, tožilstvo, sodišča, računsko sodišče, ki se z aktualnim županom ukvarjajo že več let. Samo upamo lahko, tako pišejo tudi podpisniki, da bo primer Janković nekoč tudi zaključen, saj je običajni stavek »dokler ni pravnomočno………«? vedno bolj slaba tolažba. Ob tem je treba poudariti, da pismo kakršno je, po moje pomeni nedopusten pritisk na delo omenjenih državnih ustanov. Seveda pa v primeru Zoran Jankovič ne gre le za pravna vprašanja, ampak tudi za vprašanja morale. Ta vprašanja pa se vlečejo že najmanj od leta 1998, ko je bil županov sin Jure na čuden način pripuščen k maturi. Tudi javno znana afera s farmacevtko je moralno vprašljiv dogodek.
Prav gotovo pa je pričujoče pismo samo eden izmed dogodkov, ki jih lahko spremljamo že kar nekaj časa. Tovrstni in še nekateri drugi dogodki namreč opozarjajo na to, da v Sloveniji vsem na očeh poteka, in po tem je ta v demokratični Evropi pravi unikum, proces restavracije in rehabilitacije nekdanjega, propadlega enopartijskega režima.
V ta sklop nedvomno sodi pojav stranke Levica, ki svoje delovanje utemeljuje na preživelih vzorcih socializma (nacionalizacija, etatizem) in še posebej manipuliranje z partizanskim odporom med drugo vojno, ki dosega vsako leto svoj vrh na proslavi v Dražgošah. Tam bi bila namreč primerna kvečjemu žalna slovesnost za žrtvami napačne taktične in politične presoje partizanov. Del omenjenega procesa je še vsiljevanje preseženih ideoloških praks v obliki kvazi umetniških proizvodov (koncerti V imenu rdeče zvezde, družabna igrica »Postani partizan«, filmski zmazek z naslovom Preboj itd). Pomenljivo je tudi, da osrednji časopisi velikodušno namenjajo cele strani intervjujem z visokimi funkcionarji in upravljalci bivšega enopartijskega režima.(Andrej Marinc, Dušan Šinigoj, Nada Klemenčič). Nekateri skušajo omiliti podobo zločinske politične policije, o čemer priča knjiga z naslovom Padle maske Kučanovega svetovalca v času njegovega predsednikovanja Zdenka Roterja.
Sam menim, da se je treba ostro in hitro odzvati na tovrstne javne izpade eksponentov bivšega enopartijskega in diktatorskega režima, še posebej če jih časti človek nedemokratičnih pogledov in navad, ki Ljubljano spreminja v mestno državo. V igri je namreč sila slaba popotnica prihajajočim generacijam.
Sploh pa ne vem zakaj omenjene privilegirance tako skrbi usoda župana, saj so to ljudje z velikim vplivom in bodo zlahka postavili stvari na svoje mesto. Zelo verjetno se bo čez 3 leta ponovil ritual, v katerem bo lastnik nekdanjih skladišč in današnjega podvojenega mesta BTC – ja Jože Mermal vložil ponovno kandidaturo za popularnega župana Z.J., ki bo na volitvah s podporo večine Ljubljančanov zmagal.
Zgodba pa bi se lahko odvila tudi nekoliko drugače, če bi se pred naslednjimi mestnimi volitvami začel širiti iz naših pip smrad fekalij iz kanala CO in če bomo do tedaj že prejeli položnice s pravimi številkami ter končno dojeli koliko nas je stalo najlepše mesto na svetu. Jaz pa bom na dan volitev Mestni občini Ljubljana vrnil plaketo ilegalca, ki ga je moja pokojna teta prejela 11.maja 1958 za požrtvovalno delo v ljubljanski ilegali 1941 – 1943.
Dr. Iztok Durjava
