Piše: Arian Sajovic
Če smo pred približno dvema letoma in pol poslušali o tem, kako »vlada pada«, pa na koncu ni niti padla niti »vrgla puške v koruzo«, zdajšnja vlada kljub zgodovinskemu volilnemu uspehu pospešeno razpada.
Po dogajanju sodeč, ki smo mu priča v zadnjih 23 mesecih, postaja vse bolj očitno, da so bili upi slovenskih volivcev, da nas bo vrhunski menedžer odrešil, več kot zgrešeni. Njegovo vrhunsko menedžiranje je namreč glede na razpadanje javnega zdravstva, proteste javnega sektorja in upokojencev, popolni zastoj na področju reform in gospodarski razkroj vse prej kot vrhunsko ali strokovno. Gube na teh ogromnih čevljih tako kot na njegovem zaskrbljenem obrazu namreč postajajo vse večje, podobno kot na sivih in utrujenih obrazih preostale »zmagovalne« ekipe. Tistega dela ekipe, ki seveda še ni pobegnil.
Politika ne mora biti čez noč posvojen poklic, temveč poslanstvo, če nočemo, da nas vnovič preseneti politično huliganstvo.
To seveda že samo po sebi pod dvom postavlja mit, ki je ustoličil našega »sončnega kralja«. Kateri »vrhunski menedžer« namreč odstavi in javno blati uslužbenca, ki zaradi moralnih zadržkov ne opravlja njegovega umazanega dela (če ne drugega, nočeš, da se izve, da opravljaš politične čistke v policiji), ali pa zaposlenemu zaupa izvedbo svoje paradne zgodbe brez primernega orodja za njeno uresničitev, za nameček pa ga še javno poniža z ukazanim klečanjem pred ljubljanskim Prigožinom. Zato se ne čudimo, da je bilo polnjenje praznih ministrskih stolčkov iz kvote GS tako dolgotrajno in mučno, vrzeli pa zapolnjene z brezimenskimi obrazi. Iskreno, kdo sploh bi se oglasil na klic nekoga, ki obljub ne izpolnjuje, podrejene pa ponižuje. Če vzamemo v zakup še vrsto neizvršljivih ali neustavnih, če ne kar norih zakonov in kup škandalov ter koruptivnih sumov je jasno, da je bilo slovensko volilno telo znova surovo nagačeno.
A upajmo, da se tega zaveda tudi samo telo, da se ne bo naslednja zgodba instantne odrešeniške stranke s kraljem Matjažem na čelu znova prelevila v Ali Babo in 40 razbojnikov. Saj politika ne mora biti čez noč posvojen poklic, temveč poslanstvo, če nočemo, da nas vnovič preseneti politično huliganstvo.
